Turki prihajajo

Turčiji je nujno potrebna tudi »pragmatična« notranja politika.

Objavljeno
29. junij 2016 17.27
RUSSIA-TURKEY/ERDOGAN-RELATIONS
Boris Čibej
Boris Čibej
Iz Ankare je zadnje dni prišlo kar nekaj nepričakovanih novic, ki so osupnile opazovalce turškega mednarodnopolitičnega obnašanja pod taktirko predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Najprej je »eksplodirala« vest, da sta Turčija in Izrael po več kot šestih letih napetosti, ki jih je povzročil izraelski napad na flotiljo s pomočjo za Gazo, v katerem je umrlo deset turških aktivistov, normalizirali odnose. Potem so iz Kremlja sporočili, da je Erdoğan ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu poslal pismo z »opravičilom« za sestrelitev ruskega bombnika ob turško-sirski meji, kar je bil prvi pogoj Moskve za obnovitev nekdaj prijateljskih odnosov med državama. Nazadnje pa je presenetil še novi premier Binali Yıldırım, ki je v televizijskem pogovoru izjavil: »Nobenih ovir ni za izboljšanje naših gospodarskih odnosov z Egiptom. Obiski na ministrski ravni se lahko takoj začnejo.«

Le kaj se je čez noč zgodilo v Ankari, se zdaj sprašujejo dežurni analitiki. Še pred dobrim tednom je uradni govornik turškega predsednika odločno zatrjeval, da se Ankara ne bo opravičila ali plačala odškodnine za sestreljeno letalo, potem pa popoln preobrat in na pobudo Putina, ki je še malo pred tem razlagal, da se je »Alah odločil, da bo kaznoval vladajočo kliko v Turčiji tako, da ji je odvzel razum in razsodnost«, nekdaj dobra prijatelja spet kramljata po telefonu. Podoben zasuk se je zgodil v odnosih z Izraelom, ki ga je turški voditelj razglašal za »teroristično državo«, ubijalko palestinskih otrok na plažah, ki je »po barbarizmu celo presegla Hitlerja«.

Veliko resnice je v tem, da se je Ankara spustila v to diplomatsko ofenzivo zaradi tega, ker je čedalje bolj osamljena na mednarodnem prizorišču. Čeprav je članica Nata, se je zaradi begunske krize zapletla v spor z EU in zlasti njeno najvplivnejšo članico Nemčijo, zaradi ameriške podpore kurdskim upornikom v Siriji, ki jih Ankara razglaša za teroriste, pa niso povsem rožnati niti odnosi s čezatlantsko zaveznico ZDA. Zato si bo Turčija prizadevala imeti prijateljske odnose z vsemi sosedami, kakor je že nekajkrat povedal novi premier.

Geostrateški razlogi so seveda pomembni, a ni treba biti ravno marksist, da ugotoviš, da se za vsem skupaj vendarle skriva ekonomija. »Dogovor med Izraelom in Turčijo bo okrepil gospodarstvo,« je povedal izraelski premier Benjamin Netanjahu. Da bo podobne učinke imelo Erdoğanovo pismo Putinu, upajo tudi turški gospodarstveniki, zlasti kmetijski proizvajalci, gradbinci in turistični delavci. Podobno je z Egiptom, s katerim je Turčija pretrgala stike po zadnjem državnem udaru, s katerim so odstavili demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Morsija. Uradno stališče Ankare je še vedno takšno, pravi Yıldırım, a s sosedi je treba sodelovati, stiki med poslovneži pa utegnejo po njegovih besedah v prihodnosti pripeljati tudi do normalizacije političnih odnosov.

To turško početje na mednarodnem prizorišču in ponujanje roke sprave tistim, ki so jih še včeraj imenovali teroristi, kažeta zdravi in smiselni pragmatizem oblasti. Žal je torkova tragedija na letališču v Istanbulu dokaz, da v državi ne bo miru, dokler ne bodo Turki dojeli, da je nujno potrebna tudi takšna »pragmatična« notranja politika.