Tiskane izdaje
Tragedije na morju, kaotičen begunski tok, politični spopadi med članicami, žice na evropskih notranjih mejah, razpadanje schengenskega sistema. To je bil izhodiščni položaj ob kovanju sporazuma med EU in Ankaro o begunskem vprašanju. Vodilo je bilo spoznanje, da bo brez kupčije s Turčijo položaj samo še slabši.
Kljub številnim pravnim, političnim in moralnim pomanjkljivostim je pakt z Ankaro vendarle olajšanje. Prvič je vsaj na papirju nastala – sicer zapletena in v praksi težko izvedljiva – sestavljanka, ki vsaj v Egejskem morju lahko vodi k organiziranemu procesu urejanja begunskega vprašanja. To je pogoj, da lahko Evropa v imenu svoje tako opevane humanosti obdrži odprta vrata za begunce.
Največ zaslug za kupčijo ima Angela Merkel, ki se ni hotela odreči politiki odprtih vrat, po drugi strani pa je morala doseči, da se begunski tok začne zmanjševati in da ne poteka več po nezakonitih poteh. Tisti, ki so raje hiteli z zapiranjem Balkana, ker niso zaupali v celovito rešitev, so presojali napačno. Posledice so vidne v Idomeniju.
Da bi bil načrt uspešen v praksi, morajo biti izpolnjeni številni pogoji. Zapreti bo treba še druge neregularne poti. Evropa si ne more privoščiti še sramote, da v državah, kakršni sta Grčija in Turčija, ne bi bile spoštovane pravice beguncev. Ankara bo ostala voljna samo, če bo Unija izpolnjevala obljube in veliko sosedo razbremenjevala z neposrednim preseljevanjem beguncev v članice.
Če ne bodo odprle vrat (skoraj) vse članice, utegne kupčija hitro pasti v vodo. Za zdaj pa je ta začetek novega časa v bitki z begunsko krizo. Posledice polomije zadnjih mesecev so očitne. Zaradi prirojenih motenj v strukturah EU, kratkovidnosti številnih članic in populističnega spodbujanja strahov ljudi ostaja odziv na krizo velik madež evropske integracije.
