Tiskane izdaje
Samomorilski napad, v katerem je na kurdski poroki v turškem obmejnem mestu Gaziantep umrlo najmanj 54 ljudi, nikakor ni bil le gnusno dejanje terorizma, ki je v zadnjih dveh letih v Turčiji dobil skoraj neodtujljivo domovinsko pravico. Napad, ki je bil veliko bolj usmerjen proti Kurdom kot Turčiji, je bilo politično, strateško in varnostno hladnokrvno premišljeno dejanje, katerega »tajming« ne bi mogel biti bolj natančen.
Poldrugi mesec po spodletelem poskusu vojaškega državnega udara se v Turčiji dogajajo velike spremembe. Čistke, ustrahovanja in lov na čarovnice so iz dneva v dan manj stabilno državo varnostno oslabile, del vojske pa je s poskusom puča jasno izkazal nelojalnost avtoritarni vladavini predsednika Tayyipa Recepa Erdoğana. Turške oborožene sile so v enem izmed varnostno najbolj občutljivih trenutkov v moderni turški zgodovini – navznoter in navzven – ostale brez vrste najbolj pomembnih častnikov, predvsem iz tako imenovane druge armade, ki na jugovzhodu države bije vojno s Kurdsko delavsko stranko (PKK) in civilisti ter varuje več kot 900 kilometrov dolgo mejo s Sirijo, kjer vojna pospešeno vstopa v odločilno in brez dvoma tudi najbolj krvavo obdobje.
Vloga Turčije v sirski vojni se bo v prihodnjih tednih in mesecih povečala. Popolnoma jasno je, da je v Ankari v odnosu do »sirskega vprašanja« nastal velik preobrat. Po petih letih in pol vztrajanja turških oblasti, da mora sirski predsednik Bašar al Asad oditi, in vzporedni neskromni pomoči Turčije uporniškim (sunitskim) milicam predvsem na severu države so se stvari po Erdoğanovem nedavnem obisku v Moskvi začele spreminjati. Tu je treba dodati tudi iz dneva v dan pasivnejšo držo Združenih držav, ki so s svojim umikanjem z Bližnjega vzhoda Rusiji najprej omogočile vrnitev na veliko strateško sceno, zdaj pa ji, kot kaže, tudi dokončno prepustile odločanje o prihodnosti Asadove oligarhije, s katero naj bi Turčija ponovno vzpostavila intenzivno komunikacijo.
V tem kontekstu je treba razumeti že teden dni trajajoče napade sirskih režimskih sil na pripadnike kurdske milice YPG v mestu Hasaka. Po petih letih »taktičnega premirja« je režimska vojska, ki se ves čas izogiba spopadov s samooklicano Islamsko državo, katere pomemben boter je ravno Bašar al Asad, udarila tudi po kurdskih silah – edinih, ki so se uspešno bojevale proti skrajni sunitski milici. Sirski Kurdi, ki so jih vojaško izkoristili tako Rusi kot Američani (in tudi Iranci), so naivno verjeli, da je tokrat napočil njihov zgodovinski trenutek. Seveda so se zmotili – kot da bi se jim v pijanosti kratkotrajnega zmagoslavja izbrisal zgodovinski spomin. Prevedeno: mednarodna skupnost se je očitno odločila, da bo Sirija preživela v svojih dosedanjih mejah, kar geostrateško daleč najbolj odgovarja dosedanjima zapriseženima nasprotnikoma – turškemu predsedniki Erdoğanu in sirskemu klavcu Bašarju al Asadu.
