Ubijalci in žrtve

Ne vem, zakaj se toliko Slovencev čudi zaradi strelskega pohoda in umora zdravnika ter policista v Izoli. Preleteli bi malce anonimne komentarje poročil o tem dogodku na spletnih portalih in bi kmalu imeli najlepši pregled nad mentalnim zdravjem Slovencev. Tako so prepričani vase, da si upajo še ščuvati in odobravati dejanja pokojnega morilca. Enim je prav, da je počistil »dobičkarsko doktorsko zalego«, drugi se veselijo, da je »pospravil« policista, tretji hujskajo enako proti temu ali onemu ministru... Kaj komu še ni jasno?

Policija bi morala že zdavnaj resneje priviti dežurne hujskače (ni res, da so anonimni) in zakonodajalci sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi pomagala zatreti poveličevanje uničevalnega in hujskaškega duha. Se je kdo vprašal, kolikšno škodo so povzročili oblikovalci javnega mnenja, ki so načrtno ali nezavedno (morda zaradi zelo skromnega znanja) kopali prepad nezaupanja med zdravnikom in pacientom?

Večina je prepričanih, da se je na izolskem hribu odvil po svetu znan vzorec »svetega maščevanja« nekoga, ki je svoje življenje pripeljal v kot bez povratka in si predstavljal, da lahko pravico vsaj za osem minut vzame v roke sam. Drugi vztrajajo, da gre za preprosto norost, ki vedno je in bo grozila človeštvu.

Žrtve pa smo vsi: včeraj uspešen in priljubljen zdravnik, ki se je po najboljših močeh do absurdnega zadnjega trenutka trudil za morilčevo zdravje, policist, ki skrbi za njegovo in varnost vseh. Jutri bi lahko bil žrtev novinar, uradnik, učitelj, mesar, šofer avtobusa ali pa sorodniki, ker premalo skrbijo za lagodje in ljubezen kogar koli. In, banalno, koliko istrskih moških bo zaradi te neumnosti, zaradi še enega sesutja urološke ambulante usodno kasneje prišlo do diagnoze raka na prostati?

V Sloveniji se naivno postavljamo, da sodimo med deset najbolj varnih držav na svetu. Pozabljamo, da smo na istem planetu in da je bolezen globalna. Bodo oboroženi varnostniki, detektorji orožja in drugi ukrepi v bolnišnicah in javnih ustanovah zmanjšali število tovrstnih tragedij? Če sodimo po drugih delih sveta, denimo po ZDA, je malo upanja. Bi moralo lokalno okolje (tudi organi pregona) posvetiti več pozornosti grozečemu posebnežu z izpričano kriminalno preteklostjo? Bi morali resneje obravnavati grožnje? Nikakor ne moremo zanemariti vse pogostejšega poneumljanja množic s stereotipi: da so policisti in sodniki krivi za našo nesrečo, zdravniki so krivi za našo bolezen, sosedje pa za našo osamljenost.

Največ lahko spremenijo prav zavest in zanjo odgovorna politika ter oblikovalci javnega mnenja, ki bi morali najprej sami pri sebi razčistiti, razumeti in šele potem posegati v družbeno stvarnost. Predstojnik izolskih kirurgov Mladen Gasparini je pozval: če hočemo učinkovito zdravstvo, je nujno partnertsvo med zdravnikom in pacientom. Partnerstvo je v procesu zdravljenja aksiom. Seveda pa ob takem partnerstvu težje rovari dnevna (zdravstvena) politika. Kdo torej tolerira in spodbuja prepad med ljudmi in medicino, brez katere sodobna civilizacija ne preživi?