Ugled pa kar kopni

Stroka in logistika potrebujeta odločnost in občutek za prave poteze v pravih trenutkih.

Objavljeno
14. marec 2016 20.07
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič

Četudi zastor nad biatlonsko zimo ob slovesu s svetovnim prvenstvom v Oslu še ni povsem padel, saj je na obzorju še prihajajoči finale sezone v Rusiji, konec tekmovanja na Holmenkollnu že ponuja širša spoznanja. Ne le o tem prvenstvu, temveč o najslabši zimi zadnjih dveh desetletij za slovenski biatlon. Vtis je za konec reševal Jakov Fak, a tokrat prvič po letu 2011, ko ga v Hanti-Mansijsku zaradi poškodbe ni bilo, končuje sezono brez kolajne na svetovnem prvenstvu. In po vsem, kar je doživljal, je bil ob nedeljskem popoldanskem odhodu s kultnega Holmenkollna tako izčrpan, da bo naslednje dni – namesto na finalni predstavi sezone – preživel kar v domačem miru.

Je njegova poteza pravilna? O tem bi bilo mogoče dolgo razpravljati, presenetljiva je predvsem zavoljo njegove znane tekmovalnosti in vznesenega boja za točke svetovnega pokala. Obenem je tudi škoda, da najvišje ravni pripravljenosti v sezoni ne bo zdaj podaljšal še do konca tedna. V vodstvu reprezentance, vključno z glavnim trenerjem Tomašem Kosom, so si želeli drugačen scenarij, a Faka o tem niso niti hoteli niti zmogli prepričevati.

Če pa se bodo v prihodnje hoteli vidneje vrniti na svetovni biatlonski zemljevid, bodo potrebovali pri stroki in logistiki več odločnosti in občutka za prave poteze v pravih trenutkih. Kos je denimo v zadnjih 15 let na Slovenskem sodeloval pri pomembnih mejnikih, tudi kolajnah Faka in Teje Gregorin, a se prav v tej zimi ujel v past pretiranega števila »svetovalcev«. Kako bi bilo, če bi pri naši reprezentanci še naprej delal Uroš Velepec, zdaj trener Ukrajink, je nehvaležno in težko razpredati. Jasno je le, da slovenska vrsta deluje navzven kot druščina prijaznih ljudi, a s pomanjkanjem tekmovalnih genov in tudi občutka za dogajanje na prizorišču. Pri Čehih je predsednik zveze od prvega dne v Oslu spremljal utrip prvenstva in svojih biatloncev, pri nas je prvi mož ostal v domovini. Pokljuka pa bi rada imela leta 2020 svoje prvenstvo. Vse lepo in prav, toda na Norveškem smo srečevali uradne goste iz Anterselve, Hochfilzna, Ruhpoldinga, Östersunda, iz vrst slovenskih prirediteljev pa nikogar. Stik z najboljšimi si je težko priboriti tako v smučini kot ob njej. Takole pa ga bo Slovenija še težje ohranjala.