Pogajanja o brexitu počasi, a nezadržno zahajajo v slepo ulico, iz katere vsaj na prvi pogled ni videti izhoda. Obe strani sta se vkopali in si v izhodišču postavili prevelike ambicije, toda do zdaj je pripravljenost na popuščanje pokazala zgolj ena. To ni dovolj za napredek, kaj šele za pozitiven razplet.
Kompromisi britanske vlade niso bili veliki, a so vseeno prišli ob pravem času in s tem preprečili hiter propad pogajanj. Britanija je sprejela odločitev, da bo igrala po pravilih EU. Sprejela je urnik, ki je pogajanja o prihodnjih trgovinskih odnosih potisnil v jesen, in zagotovila, da bo poravnala svoje finančne obveznosti do Unije, ki so del tako imenovanega izstopnega računa. Evropskim državljanom je ponudila možnost, da lahko pod tako rekoč enakimi pogoji ostanejo na Otoku, kolikor časa želijo. Zavzela se je tudi za ohranitev čim bolj gladkega pretoka blaga, storitev in kapitala in za vzpostavitev prehodnega obdobja, ki bi zmanjšalo nevarnost nastanka negativnih gospodarskih posledic na obeh straneh Rokavskega preliva.
In nasprotna stran? Pomenljivo je, da EU v več kot letu dni ni izrecno povedala, kakšna je njena vizija prihodnjih odnosov z Britanijo. Iz pogajalskih smernic evropskega sveta je razvidna želja po ohranjanju tesnih vezi tako na političnem kot ekonomskem področju, a tudi prepričanje, da se z vprašanji prihodnosti ne mudi in da je edino, kar je v resnici pomembno, ohranjanje enotnosti med preostalimi 27 državami članicami EU. Evropske težnje po samoohranitvi so razumljive, vendar obstaja resna nevarnost, da bodo na koncu imele nasprotni učinek.
Britanski izstop je povzročil dvome o prihodnosti Unije, pod vprašaj postavlja njeno delovanje, predvsem pa ravnovesje moči med velikimi državami. Projekt, ki je nastajal več kot pol stoletja, je še vedno v eksistencialni krizi in tudi zaradi tega je vid njegovih političnih predstavnikov zamegljen. Britanija nikoli ni bila običajna članica EU in tudi ni primerljiva s preostalo sedemindvajseterico: ne po politični, ekonomski, kulturni in zgodovinski vlogi, ki jo je odigrala od sredine prejšnjega stoletja. Članstvo v EU jo je spremenilo in tega poglavja svoje zgodovine še zdaleč ne bo mogla hitro pozabiti.
Unija bi morala to izkoristiti, tako da čim prej poskuša najti novo, pozitivno ravnovesje v odnosih. Nobenega zagotovila namreč ni, da bo čez leto dni, ko se bo čas za pogajanja bližal koncu, enotnost med njenimi članicami še vedno takšna, kot je danes. Države bodo prej ali slej spoznale, da cena za vztrajanje pri skupnem stališču ni za vse enaka in da bo brexit nekatere od njih prizadel bolj, druge manj.
Premier Miro Cerar je konec tedna v intervjuju za Guardian napovedal, da bodo britanski upi na hiter začetek pogovorov o prihodnjih odnosih podrti zaradi nerealnih predlogov Londona. S tem je opravil svoj del naloge pri zniževanju že tako nizkih pričakovanj. Toda ta gredo lahko še niže. Vse dokler z vso silo ne trčijo ob dno.