Neprilagojeni

S spremembami, ki jih narekuje čas, imamo v Sloveniji velike težave. Naša majhnost, ki bi lahko bila prednost v številnih primerih prilagajanja in hitrega odzivanja na novo, boljše, učinkovitejše, je kar prepogosto priročen izgovor za neuspešnost, počepanje pred vsiljevanjem odločitev, ki nas delajo še manjše. Tudi v pridelavi hrane, kjer navkljub visokoletečim načrtom in jasno zapisanim ciljem v razvojnih strategijah po merljivih rezultatih sodeč nazadujemo.

V letih samostojne države so se količine pridelanega v kmetijstvu močno zmanjšale. Samo v zadnjem desetletju, odkar je Slovenija postala del velike evropske družine, se je po uradnih statističnih podatkih skupna količina kmetijskih proizvodov pri nas zmanjšala za 41 odstotkov, z 1,277 milijona ton smo padli na dobrih 753.000 ton. Nekaj je k tako velikemu zmanjšanju gotovo prispevala ukinitev proizvodnje sladkorja leta 2007, a hkrati je dejstvo, da pridelamo tudi manj žita, mesa, jajc, krompirja ... Razlogov za tolikšno zmanjšanje pridelave gotovo ni mogoče pripisati le vplivu vremena, ki postaja vse bolj nepredvidljivo. Po tem faktorju smo na istem kot v drugih državah EU.

Če smo se ob ponavljajočem poudarjanju nizkih deležev samopreskrbe v zadnjih nekaj letih že kar navadili, da pri zelenjavi kljub izdatnejšemu promoviranju in pospeševanju prodaje domačega, lokalno pridelanega ne dosegamo večjega proizvodnega skoka ali pa da še kar naprej nazadujemo v prireji prašičev, je popolnoma drugačna zgodba z mlekom. Njegova prireja že več let presega celotno slovensko porabo, kar pa še ne pomeni, da je to domačim predelovalnim obratom ves ta čas zagotavljalo odkup zadostnih količin mleka. Tega so krojile odkupne cene in z nekaj svetlimi izjemami vse prej kot zgledno trdni odnosi v mlečni verigi. Zato je slovensko mleko tudi skozi zadružne zbiralnice odtekalo kupcem v sosednje države. Še posebno v Italijo in Avstrijo, kjer je evropski sistem mlečnih kvot omejil njihovo proizvodnjo, predelovalna industrija in odprti trgi pa so se ravnali po drugačnih pravilih. Tudi zato so slovenske mlekarne, katerih pomembni solastniki so (bili) kmetje in njihove zadruge, morale dokupovati v tujini namolzeno mleko.

Podatek, da naši državi v vseh desetih letih, ko je s članstvom v EU postala tudi del sistema s kvotami uravnavane tržne prireje mleka, sploh ni uspelo izkoristiti dodeljenih mlečnih kvot, ki so bile za vsaj 40 milijonov litrov mleka nižje od uradno namolzenih količin, samo potrjuje slabo organiziranost celotne mlečne verige. Zato sta zdaj, ko odštevamo do skorajšnje ukinitve sistema kvot, toliko večji strah in negotovost, ki ju povečujejo skokoviti padci odkupnih cen mleka v zadnjih mesecih. Zanje pa ni kriv le ruski embargo na hrano iz EU, ki je ob obilju ponudbe pocenil tudi surovo mleko, ampak tudi nezadržna rast prireje mleka, s katero na uradno ukinitev kvot ne čakajo križemrok v državah z največjo koncentracijo mlečne proizvodnje v EU.