Tiskane izdaje
Zgodba je približno takšna. Vse »vpletene strani« se strinjajo, da je treba spoštovati sporazuma, ki so ju Ukrajina, Rusija, Francija in Nemčija podpisale v Minsku. To vztrajno ponavljajo tudi v Washingtonu. Vsi pomembni igralci torej podpirajo črke na papirju, niso si pa edini, ali najprej zaploditi jajce ali izvaliti kuro oziroma kako uresničiti dogovor o umiku težkega orožja, prenehanju vojskovanja, zagotovitvi lokalne avtonomije in ponovni vzpostavitvi enotne državne oblasti v tej »separatistični« regiji.
Tudi Moskva, ki si je del zahodne sosede že pridobila, uradno ne podpira avtonomije preostalih ukrajinskih »katalonij«, a ne bo dopustila, da se razmere uredijo tako, kakor bi si želeli v Kijevu, kjer bi hoteli najprej spet prevzeti oblast nad uporniškim jugovzhodom države, potem pa bi tamkajšnjim prebivalcem dali toliko avtonomije iz minških sporazumov, kolikor bi se jim pač v Kijevu zahotelo.
Potem ko je Zahod Rusijo že potegnil za nos, da je med zadnjim »evropskim majdanom« zaustavila nasilni obračun njihovega prijateljskega »režima« s protestniki ter podprla pogajanja med opozicijo in prejšnjimi ukrajinskimi oblastmi, nato pa se delal, kakor da se ni nič zgodilo, ko so tam takoj naslednji dan izvedli državni udar, v Moskvi ne bodo šli še drugič na led in dopustili, da bodo sedanje oblasti v Kijevu uporabile »hrvaški« scenarij rešitve težav z avtonomisti. Če bodo to v Kijevu poskušali, se kaj lahko zgodi, da bo ruska vojska res vkorakala tja, kjer je zdaj po zagotovilih Moskve sploh ni.
Mogoče so na Zahodu mislili, da je ruski predsednik Vladimir Putin s tem, ko je predlagal napotitev modrih čelad v Ukrajino, naredil podobno napako kakor takrat, ko je verjel zahodnim »partnerjem« in nekdanjega ukrajinskega kolega Viktorja Janukoviča prepričal, naj proti majdanovcem ne uporabi sile, in se z njimi raje pogaja. Putinovemu predlogu so sprva vsi nasprotovali. Enim ni bilo všeč, da bi modre čelade nadzorovale le razmejitveno črto med vladnimi enotami in uporniškimi silami, drugi so se bali, da se bo Donbas pridružil preostalim ozemljem »zamrznjenega konflikta«, spet tretji pa so v njegovem predlogu videli prekanjen načrt, da bi vso rusko vojsko, ki je po njihovem domnevno v Donbasu, zdaj legaliziral kot del mirovnih enot.
Putin je svoj predlog pospremil z več pogoji, med njimi, da je najprej treba vzpostaviti komunikacijo z uporniki. V to podelitev avtonomije »separatistom«, ki je tudi del sporazumov iz beloruske prestolnice, Zahod ni privolil. Pač pa je začutil, da lahko Moskvo spet prinese okoli, saj je Putin v pogovorih z nemško kanclerko Angelo Merkel »popustil« in dejal, da bi lahko namestili mirovnike tudi na samem uporniškem ozemlju, kolikor bi ti varovali predstavnike Ovseja.
In pride s prekanjeno zamislijo, kako podpreti Putinov načrt tako, da mu podtakneš svojo vsebino, neki nov predstavnik ameriške administracije, ki je nekoč minški sporazum, ki ga zdaj tako goreče podpira, obtožil, da je zgolj dogovor med evropskimi silami, kako razkosati Ukrajino. Prevečkrat so se že namočili v podobne zvarke, da bi zdaj Rusi priplavali še po juhi nekdanjega agenta Cie Kurta Volkerja.
