Umazana toga

Celjski okrožni sodnik v suspenzu Milko Škoberne je prvi obsojeni sodnik v državi. Sicer še ne pravnomočno, a zaradi jemanja podkupnine in zlorabe položaja je na prvi stopnji obsojen na pet let in pol zapora in plačilo 19.622 evrov kazni. Pa še podkupnino mora vrniti. Tožilstvo, ki je zanj predlagalo najvišjo možno kazen – osem let zapora in 50.000 evrov denarne kazni – je Škobernetu očitalo, da je kot sodnik v zameno za podkupnino odpravil pripor in mednarodno tiralico za Esada Ćehajića, osumljenca kaznivih dejanj zlorabe prostitucije in goljufij. Škoberne, Esad Ramić in Marjan Salobir so od Ćehajića domnevno prejeli devet tisoč evrov, nato pa zahtevali še 50.000. Ćehajić se je temu uprl in vse tri prijavil, policisti pa so nato izvedli navidezno predajo podkupnine. In sodnikovi prsti so se znašli v marmeladi. Esad Ramić in Marjan Salobir, ki sta tik ob koncu glavne obravnave krivdo priznala, sta dobila pogojne kazni.

Po tem, kar je bilo od januarja 2011, ko je bil sodnik aretiran, pa doslej slišati v sodni dvorani, se zdi, da ni prav veliko možnosti, da bi bil epilog sodbe na drugi stopnji, če bodo vložene pritožbe, kaj bistveno drugačen od odločitve ljubljanskega okrožnega sodišča. Toda pustimo višjemu sodišču, da opravi svoje. Če bo sodbo potrdilo, bo sodnik razrešen s funkcije in sodniške toge ne bo mogel nikoli več obleči.

Kaj je sicer nekdaj zelo uspešnega sodnika, bil je tudi vodja kazenskega oddelka celjskega okrožnega sodišča in njegov podpredsednik, napeljalo k takšnemu početju, lahko zgolj ugibamo. Vemo pa, da se je nezakonito dejanje razkrilo predvsem zato, ker se je eden od vpetih v zgodbo o podkupovanju uprl, da bi izplačal še višjo podkupnino, kot jo je že. V tem delu je primer izrazito podoben zadnjim razkritjem v zdravstvu. Preiskovanje domnevne korupcije v zdravniških vrstah je dobilo zagon, ker eden od dobaviteljev ni več zmogel ali ni več hotel streči pogoltnosti in pohlepu zdravnikov. Očitno ima vendarle vse svoje meje. In ceno.

Ali je zaradi Škobernetove obsodbe zdaj še manj zaupanja javnosti v delo pravosodja? Samo zaradi enega primera najbrž ne. Ta je zgolj potrdil, da so pri nas očitno vsi sistemi ranljivi. Da je med njimi tudi sodni, seveda ni dobro. Pričakovati je, da država, ki nekomu podeli trajni mandat, torej službo za večno, če ni razlogov za razrešitev, tem ljudem skorajda pogleda v dušo, preden jim da pravico presojati, kaj je prav in kaj ni, kdo je kriv in kdo ni. Toda ekscesni primeri se bodo vedno dogajali. Zato je pomembno, da jih sistem hitro zazna, izloči in sankcionira. Samohigienski in nadzorni mehanizmi ostajajo mrtva črka na papirju, če niso uporabljeni pravočasno in učinkovito.

Škobernetov primer sega tri leta nazaj, sodbo je sodišče sprejelo v desetih mesecih. Zagotovo je vse teklo občutno prepočasi, če vemo, da suspendiranemu sodniku pripada za nič dela nadomestilo plače. To v Škobernetovem primeru traja že skorajda tri leta, davkoplačevalci mu namenimo 2200 evrov bruto na mesec. Dokler traja, je lepo biti sodnik.