Umazani ples po alžirskem zgledu

Udar v Kairu morda ne pomeni zmage svobode in demokracije, ampak zmago starega režima. Večdnevnemu veselju lahko sledijo leta obupa.

Objavljeno
11. julij 2013 17.36
TOPSHOTS-EGYPT-POLITICS-UNREST
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika

Arabska pomlad, ki je pred dobrima dvema letoma dokončno prebudila Egipt, se je v preteklih dneh sprevrgla v bridko egiptovsko vojaško poletje. V zapor, kjer tiči Hosni Mubarak, se je spet vrnilo veselje. Osovraženi – in zdaj tudi hudo bolni – diktator, ki se je po treh desetletjih mučenja svojega naroda končno znašel za zapahi, bo morda že v prihodnjih dneh na svobodi. V Egipt se namreč z vojaškim udarom spet vrača mubarakizem. Množice, ki so se po zmagi Mohameda Morsija na predsedniških volitvah znova začele vračati na kairski trg Tahrir, v bistvu niso protestirale proti vladajočim Muslimanskim bratom, ampak so (ne)vede klicale nazaj vojsko in Hosnija Mubaraka.

Ironija arabske pomladi je, da kljub silovitemu vrenju, za katerim je stal dobršen del te po številu prebivalstva največje arabske države, na politično površje pravzaprav ni prinesla novih igralcev. Arhitektura egiptovske politične krajine je v bistvu ostala nespremenjena. Vojska, ki se je potihem sicer umaknila v ozadje, je ostala dominantna politična sila. Generali so Egipt vodili vse od prevrata, ki ga je leta 1952 izvedel karizmatični Gamal Abdel Naser. Zdajšnji poseg kaže, da se tej vlogi vojska zlepa ne namerava odpovedati.

Vrnitev generalov

Vprašanje je, ali so se v uporniškem gibanju Tamarod sploh zavedali, kaj počnejo, ko so na kairski Midan Tahrir in na trge drugih egiptovskih mest zvabili na milijone rojakov. Dejstvo je, da so se s svojimi protesti zavestno odpovedali najmanj dvema temeljnima načeloma: spoštovanju demokratično izražene volje ljudstva na volitvah in prepovedi vmešavanja vojske v politike. Če ima gibanje Tamarod v resnici 22 milijonov privržencev, kot trdijo njegovi voditelji, bi to svojo (pre)moč zlahka dokazali na parlamentarnih volitvah, ki jih je odstavljeni in zaprti predsednik Mohamed Morsi napovedal za drugo polovico leta. A namesto za zmago na volitvah so se raje odločili za vrnitev generalov. Vojakov, ki so pred dvema letoma streljali in ubijali demonstrante na Tahrirju. In agentov zloglasnega muhabarata, Mubarakove tajne službe, ki je tri desetletja zapirala, mučila in ubijala nasprotnike režima.

Toda volilne skrinjice ne morejo biti last generalov in agentov tajnih služb, s katerimi je bil Mubarakov Egipt vsa pretekla leta dobesedno prestreljen. Zato odstranitev predsednika Mohameda Morsija ni zmaga svobode in demokracije, ampak zmaga starega režima. V prvi vrsti vojske, okostenele birokracije in elitistične oligarhije, ki se nikoli ni menila za usode malih ljudi in revežev, ampak je v incestni povezavi z Mubarakovim dvorom vselej skrbela zgolj za svoje interese.

Zmaga in poraz

Abdelkader Hašani, eden od voditeljev nekdanje alžirske Fronte islamske rešitve (FIS), je privržence po slavju na volitvah resno opozoril: »Zmaga je vselej nevarnejša od poraza!« Imel je prav. Stranka FIS je leta 1990 prepričljivo dobila lokalne volitve, decembra 1991 pa še prvi krog parlamentarnih volitev. Drugega kroga potem ni bilo, ker je oblast januarja 1992 prevzela vojska in razveljavila volilne rezultate. Stranka FIS je postala prenevarna za vladajočo nomenklaturo, ki je vztrajno branila svoje privilegije in elitizem. Enako je zdaj razmišljal egiptovski generalštab. Muslimanski bratje, ki imajo za seboj večinski del Egipta, so bili prehud izziv vojaški kliki. Ena največjih napak predsednika Morsija je bila zato prav v tem, da se ni pri priči lotil demontaže Mubarakovega vojaškega aparata. Kot je, denimo, storil Recep Tayyip Erdogan v Turčiji.

Alžirska Fronta islamske rešitve je bila po vojaškem udaru prepovedana. Njuna voditelja, Abasa Madanija in Alija Belhadža, so zaprli za dvanajst let (zgolj zato, ker sta FIS popeljala do zmage na demokratičnih volitvah!), stranka pa se je umaknila v ilegalo, kjer je začelo nastajati več gverilskih gibanj. Najbolj znani sta bili MIA (Islamsko oboroženo gibanje), ki je operirala v gorah, in GIA (Oborožena islamska skupina), ki je delovala v mestih. Alžirijo je zajela krvava državljanska vojna, ki se je vlekla dobro desetletje. V tem umazanem krvavem plesu, ki ga je povzročila razveljavitev volitev, je po besedah zdajšnjega alžirskega predsednika Abdelaziza Buteflika umrlo najmanj 150.000 ljudi.

V tistem času so se v Alžiriji dogajali grozljivi umori. Med žrtvami so bili tudi delavci zagrebške Ine, ki je takrat imela v Alžiriji velike posle. Toda največji paradoks alžirske drame je bil, da so večino umorov zagrešile tajne vojaške enote, nekakšni odredi smrti, ki so množično ubijali po vaseh, umore pa potem naprtili islamskim upornikom. O tem je bilo že med vojno, še več pa po njej, veliko pričevanj. To je potrdil nekdanji premier Abdel Hamid al Ibrahimi in tudi številni nekdanji alžirski obveščevalci, ki so, naveličani klanja, prebegnili na Zahod.

Alžirsko vojsko je pri ukinjaju demokracije in morilskih pohodih po državi tedaj podpiral malodane ves Zahod. Še posebno Francija, za katero je Alžirija, nekdanja kolonija, še vedno zelo skeleča rana. Takratni notranji minister Charles Pasqua je odločno podprl vojaški udar in preganjanje alžirskih islamistov, ki da so, kot je govoril, takrat že postajali pomemben element »mednarodnega islamskega terorizma«.

Proti demokraciji

Začuda je takšno retoriko mogoče zaslediti tudi zdaj. Z naravnost šokantnimi izjavami se je med prvimi oglasil Tony Blair, nekdanji britanski premier in odposlanec bližnjevzhodnega kvarteta (Združeni narodi, ZDA, Rusija in Evropska unija), ki je v intervjuju za Observer pozdravil vojaški poseg v Kairu. Po njegovih besedah je imela egiptovska vojska samo dve možnosti: intervencija ali kaos. »Demokratično izvoljena vlada ni vselej tudi učinkovita vlada. Danes šteje predvsem učinkovitost!« je dodal Blair, ki je prepričan, da je glas protestnikov vsekakor treba upoštevati. A očitno samo v Kairu. Ko je leta 2003 več kot milijon Londončanov na ulicah protestiralo proti vojni v Iraku, se Blair ni zmenil za vox populi.

Zelo neodločen je bil tudi predsednik ZDA Barack Obama. Prevrata v Kairu ni razglasil za vojaški udar. Če bi to storil, bi namreč moral v hipu ustaviti ameriško pomoč Egiptu, ki se zdaj vrti okrog 1,3 milijarde dolarjev na leto. Samo Izrael dobi od Američanov več denarja kot Egipt. Uradni Washington je Hosniju Mubaraku v tridesetih letih njegove vladavine namenil več kot 60 milijard dolarjev pomoči. Toda ta denar nikoli ni šel za hrano ali kakšne druge oblike pomoči milijonom revežev, ampak le za opremljanje vojske in letalstva. Za ameriško administracijo je Egipt strateško pomembna država (tudi zaradi miru z Izraelom), zato so interesi tod vselej pomembnejši od demokracije.

ZDA so v vojnah za demokracijo v Afganistanu, Iraku, Jemnu, Libiji in tudi Siriji stran zmetale za več tisoč milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja. Toda tega denarja začuda niso vlagali v demokracijo in njene ustanove, ampak izključno v pobijanje ljudi. In kri bo zdaj očitno tekla tudi v Egiptu. Po že preizkušenem alžirskem receptu. Zgodovina vojaških udarov v svetu to jasno dokazuje. Nekaj dni veselja po prevratu se namreč praviloma vedno sprevrže v leta obupa, zaporov in breizhodnosti.

Umetnost sobivanja

Egiptovska demokracija ne potrebuje generalov, ampak predvsem mednarodno pomoč, ki bo modernizirala gospodarstvo in poskrbela za nova delovna mesta. In nujno potrebuje tudi pametne, neodvisne tuje svetovalce, ki bodo pozicijo in opozicijo naučili sobivati in tekmovati izključno na voliščih.

A brez priznavanja desetletja prepovedanih Muslimanskih bratov to ne bo šlo. Muslimanski bratje so najstarejša in najvplivnejša islamska politična organizacija v svetu. Odkar jih je Hasan el Bana ustanovil leta 1928 v Ismailiji ob Sueškem prekopu, so tako ali drugače odločilno vplivali na dogajanje v državi in ob zlomu diktature tudi prepričljivo zmagali na prvih demokratičnih volitvah. Muslimanski bratje so dejstvo, ki ga ni mogoče ignorirati. Mohamed Morsi je opoziciji ponujal roko, pa so jo gladko zavrnili. Te napake si na Tahrirju ne smejo več dovoliti. Posledice bodo za Egipt namreč katastrofalne. Če bo začela teči kri, bo egiptovska državljanska vojna zagotovo prekosila tisto iz Alžirije pred dvema desetletjema.

________

Bralce obveščamo, da bo danes ob 12h na spletni strani delo.si objavljen tudi prispevek egiptovske veleposlanice v Sloveniji Hebe Sidhom.