Umazani sistem
Smo postali pralnica denarja zaradi nesposobnosti ali pa z vednostjo in podporo tistih, ki bi to morali preprečiti?
Odpri galerijo
Krikatura: Marko Kočevar
Ob branju dokumentov, povezanih s pranjem denarja v slovenskih bankah, se je mogoče strinjati z oceno, da je sistem preprečevanja teh kaznivih dejanj večinoma odpovedal. Glede pranja denarja v NLB je mogoče slišati vse mogoče. Tudi to, da so prvi stik Iranca Iraja Farrokhzadeha z nekdanjim predsednikom uprave NLB v tujini organizirale kar obveščevalne službe. Pranje denarja v NKBM pa je bilo povezano s povsem »običajnimi« mafijskimi posli.
Najpomembnejše vprašanje je, ali se je »odpoved sistema« zgodila zaradi nesposobnosti in neznanja ali z vednostjo in podporo tistih, ki bi morali preprečiti, da je Slovenija postala pralnica umazanega denarja. Po vseh aferah, ki so prišle na dan, so banke zdaj same očitno močno zaostrile merila za odpiranje računov tujcev.
Pri pranju denarja so gotovo najprej odpovedali v poslovnih bankah, a kot je mogoče soditi iz zaupnih dokumentov Banke Slovenije, se tudi regulator bančnega sistema s tem področjem ni ustrezno spopadel. V primeru Farrokh je namreč posebna revizija ugotovila »visoko stopnjo tveganja« pri prekrškovnih aktivnostih Banke Slovenije. Te so v pristojnosti njenega pravnega oddelka. Pri ugotovljenih nepravilnostih namreč pravni oddelek (o njih so ga obvestili z oddelka nadzora) »ni ravnal hitro in brez odlašanja, postopka ni vodil skladno z veljavnimi predpisi in ga tudi ni končal skladno z njimi«, je moč prebrati v zaupnih dokumentih. Banka Slovenije je »odkrila« kršitve v NLB skoraj poldrugo leto po tem, ko so jo na potencialno sumljive transakcije opozorili prav – iz NLB.
Banka Slovenije je včasih uživala zelo veliko zaupanje in ugled, zdaj je ta splahnel. Pika na i je temu dala še zgodba, povezana z visoko odpravnino nekdanjemu guvernerju Boštjanu Jazbecu. Dobil jo je, čeprav po veljavnih internih aktih do nje ni bil upravičen. Pogodba o njenem izplačilu je nastala prav na oddelku, ki je dobil visoko oceno tveganja že zaradi zgodbe o pranju denarja.
Najpomembnejše vprašanje je, ali se je »odpoved sistema« zgodila zaradi nesposobnosti in neznanja ali z vednostjo in podporo tistih, ki bi morali preprečiti, da je Slovenija postala pralnica umazanega denarja. Po vseh aferah, ki so prišle na dan, so banke zdaj same očitno močno zaostrile merila za odpiranje računov tujcev.
Pri pranju denarja so gotovo najprej odpovedali v poslovnih bankah, a kot je mogoče soditi iz zaupnih dokumentov Banke Slovenije, se tudi regulator bančnega sistema s tem področjem ni ustrezno spopadel. V primeru Farrokh je namreč posebna revizija ugotovila »visoko stopnjo tveganja« pri prekrškovnih aktivnostih Banke Slovenije. Te so v pristojnosti njenega pravnega oddelka. Pri ugotovljenih nepravilnostih namreč pravni oddelek (o njih so ga obvestili z oddelka nadzora) »ni ravnal hitro in brez odlašanja, postopka ni vodil skladno z veljavnimi predpisi in ga tudi ni končal skladno z njimi«, je moč prebrati v zaupnih dokumentih. Banka Slovenije je »odkrila« kršitve v NLB skoraj poldrugo leto po tem, ko so jo na potencialno sumljive transakcije opozorili prav – iz NLB.
Banka Slovenije je včasih uživala zelo veliko zaupanje in ugled, zdaj je ta splahnel. Pika na i je temu dala še zgodba, povezana z visoko odpravnino nekdanjemu guvernerju Boštjanu Jazbecu. Dobil jo je, čeprav po veljavnih internih aktih do nje ni bil upravičen. Pogodba o njenem izplačilu je nastala prav na oddelku, ki je dobil visoko oceno tveganja že zaradi zgodbe o pranju denarja.
