Umetnost povolilne kombinatorike

Barbara Hočevar o sestavljanju koalicije.
Objavljeno
08. junij 2018 09.05
Posodobljeno
08. junij 2018 10.06
Če niti Janši niti Šarcu ne uspe sestaviti domin, ostanejo le ponovne volitve, a te najbrž niso nikomur v interesu. FOTO: Jure Eržen/Delo
Imamo situacijo, ki je posledica našega izkrivljenega proporcionalnega volilnega sistema, ugotavlja Janez Janša, prvak SDS, ki je v nedeljo dobila četrtino glasov vseh, ki so volili, v prihodnjih tednih pa jo čaka veliko pogovorov in tudi politične spretnosti, če bo hotela sestaviti koalicijo.

Lahko se samo strinjamo, da le malokdo razume aritmetiko našega volilnega sistema, po katerem bodo v državnem zboru sedeli posamezniki, ki jih je obkrožilo le nekaj sto ljudi, nekateri, ki so dobili po več tisoč glasov, pa ne. V tem kontekstu je posebno ironičen položaj Alenke Bratušek, ki je nesporno osebno zaslužna za to, da je njena stranka, po precej slabih obetih, obstala v parlamentu, sama pa je ostala pred vrati. In to kljub temu, da jo je podprlo več volivcev kot tista dva kandidata, ki sta postala poslanca Stranke Alenke Bratušek (Sab) z največ glasovi skupaj.

Sistem pač je, kakršen je, v parlamentu bo po novem devet strank. In že od trenutka, ko so bili v nedeljo zvečer znani rezultati, kombinatorika, kako bo s toliko strankami mogoče sestaviti koalicijo s 46 glasovi, ne jenja. Nobena od možnih opcij se seveda ne kaže kot optimalna.

Janez Janša tudi po tem, ko so se glave že nekoliko ohladile, ne bo imel lahkega dela. Skupaj s svojim, po splošnem prepričanju, »naravnim« koalicijskim partnerjem NSi in s SNS, ki ne skriva želje po vstopu v vlado, bi imela 36 poslancev oziroma 38 skupaj s predstavnikoma narodnih skupnosti. Poznavalci razmer opozarjajo, da bi utegnila tudi katera od strank, ki so pred 3. junijem odločno zanikale možnost povezovanja s SDS, ugotoviti, da imajo skupne točke, mogoče pa bi jih našli posamezni poslanci novih strank.

Po drugi strani si je drugouvrščeni vodja Liste Marjana Šarca zadal nalogo konsolidacije na levi sredini in tam meri pripravljenost za sodelovanje. Kot novinec v politiki na državni ravni vstopa v precej velike čevlje – kakorkoli računamo, v tej konstalaciji nikakor ni mogoče sestaviti vlade z manj kot petimi partnerji, celo verjetnejša je koalicija s šestimi. Razmeroma mogoča se zdi kombinacija LMŠ-SMC-SD-Sab in najbrž Desus, ki pa ima skupaj le 43 glasov. Torej bi potrebovali še bodisi Levico bodisi NSi. Levica je že napovedala težka pogajalska izhodišča, če jo bo kdo poklical, pri NSi pa utegnejo naleteti na zadržke pri delu članstva. V vsakem primeru je vodenje tako številne skupnosti precej raznorodnih strank izziv tudi za prekaljene politične mačke.

Če niti Janši niti Šarcu ne uspe sestaviti domin, seveda ostane možnost ponovnih predčasnih volitev, a te najbrž niso nikomur v interesu. Še najmanj države brez vlade s polnimi pooblastili, za stranke pa bi imele različne posledice. Analitiki so prepričani, da bi imel največ koristi od tega, da bi šli letos ponovno na volišča, prav SDS, stranke, ki so težko prestopile parlamentarni prag, pa bi utegnile ostati pred njim.