Umivanje rok

Prvo poglavje v sagi o razlastitvi lastnikov podrejenih obveznic in delnic, objava sklepnih predlogov generalnega pravobranilca evropskega sodišča, še ni prineslo gotovih odgovorov, kam bi se lahko nagnila tehtnica ustavne presoje tega 600 milijonov evrov težkega vprašanja. Če bo evropsko sodišče sledilo predlogu pravobranilca, bo torej obveljalo, da sporočilo o bančništvu, zaradi katerega bi država izvedla izbris za članico, ni zavezujoče, a tudi, da to sporočilo ne krši pravice do zasebne lastnine.

Evropsko sodišče si bo s tem umilo roke in vroč kostanj razlastitve bančnih vlagateljev vrnilo v roke slovenskih ustavnih sodnikov. Po stališču, ki ga je evropski sodni oblasti poslala evropska komisija, ki je delno pritrdila osmoljenim vlagateljem delno pa Banki Slovenije, takšno previdno mnenje niti ni presenečenje. Na kocki je veliko več kot le razlastitev vlagateljev, ki se je po diktatu Bruslja zgodil v mali dvomilijonski Sloveniji. Jasno izražen dvom evropskega sodišča o pravilih komisije pri reševanju bank ne bi pomenil le zaušnice slovenskemu pristopu sanacije bank, ampak bi lahko zamajal celoten evropski koncept za dodeljevanje pomoči finančnemu sistemu.

Da so sklepni predlogi napisani precej ohlapno, dokazuje tudi to, da sta bili danes z objavljenim mnenjem zadovoljni obe strani – tako oškodovani vlagatelji in njihovi zagovorniki kot Banka Slovenije in vlada, ki sta razlastitev izvedla.

Vse pa kaže, da se bo razprava o tem vprašanju na koncu vrnila k drugi sporni točki razlastitve lastnikov podrejenih obveznic in delnic bank – ali so bile banke res zrele za stečaj. V skladu z omenjenim sporočilom namreč vlagatelji ne smejo biti na slabšem, kot bi bili, če banka državne pomoči ne bi dobila.