Univerzitetno pobalinstvo

Natanko eno leto mineva od sprejetja tako imenovanega etičnega kodeksa na mariborski univerzi. Pomisleki, da je nekoliko nenavadno, da kodeks ne predvideva nobenih sankcij, temveč naj bi bil dovolj učinkovit že prezir akademskega cvetobera, so se že takrat zdeli upravičeni, afera o mobingu in spolnem nadlegovanju pa to prepričanje le še potrjuje. Ne gre zgolj za povsem nesprejemljivo obnašanje, ki bi moralo biti strogo sankcionirano, univerza bi morala biti že sama po sebi zgled, ki ne tolerira niti najmanjših ali najbolj blagih odstopanj od etičnih normativov.

Protestniki, ki so se včeraj zbrali pred rektoratom in zahtevali takojšnjo prekinitev delovnega razmerja Teodorju Lorenčiču, imajo v tej točki nedvomno veliko argumentov. Sicer je za zdaj težko natančno rekonstruirati, kaj se je dogajalo, vendar skoraj ni dvoma, da je bilo ravnanje nekdanjega glavnega tajnika vsaj neprimerno in prostaško, zelo verjetno pa tudi objestno in šovinistično. Morda je sicer navidez logično, da je rektor Igor Tičar imenoval štiričlansko komisijo, da bi primer proučila, vendar bi moral že brez njenih ugotovitev – ki so obtožbe potrdile – narediti ustrezne poteze in zadevo končati po hitrem postopku.

To se ni zgodilo, zato se napetosti stopnjujejo, rektor pa s svojimi nepremišljenimi in vehementnimi izjavami, ki pogosto mejijo že na aroganco, položaj le še poslabšuje. Morda bi moralo biti za vse naše univerzitetne profesorje pred nastopom funkcije obvezno, da preberejo avtobiografijo Richarda Dawkinsa. Ne samo zaradi njegovih zelo odmevnih del, temveč kot lep primer, kako je treba delovati in kako se je treba obnašati v akademskem okolju. To ne izključuje ostrih sporov in polemik, tudi občasne vzvišenosti, posmeha in cinizma, vendar je to treba početi v dostojnem slogu in na primerni intelektualni ravni. Predvsem pa z določenim namenom, ki morda ni vedno povsem prezenten, vendar je utemeljen na svojevrstni notranji logiki, ki ima svojo znanstveno in občečloveško vrednost.

Pravzaprav se zdi neverjetno, da se kaj takega na univerzi sploh lahko dogaja, v akademskem okolju bi pričakovali ne samo formalno uglajenost, temveč tudi odličnost duha, široka obzorja, benevolentnost in predvsem zavezanost svojemu poslanstvu. Namesto tega imamo vedno nove afere, pa najsi gre za finančne malverzacije, zlorabe, povsem ničvredne »znanstvene« umotvore ter za dobro mero še kletvice in pobalinsko vedenje.

Položaja sicer ne gre posploševati, vendar so slovenske univerze vse prej kot idealne. V primeru mariborske pa tudi ni mogoče prezreti, da jo že nekaj let poskušata obvladovati dve nasprotni struji, ki sta zelo podjetni pri sesuvanju svojega nasprotnika. Vsaj v določeni meri se to manifestira tudi v aferi z mobingom, Tičar pa je pri tem tako nespreten, da svojim rivalom daje vedno novo strelivo za kanonade.

Pri nas smo se, kot kaže, že nekako zbogali s splošno profanizacijo in študenti tu niso nobena izjema. Nekateri so pičlo udeležbo na včerajšnjem protestu utemljevali kot izraz strahu in preračunljivosti, vendar je verjetno pomembnejši dejavnik apatija. In to je za družbo morda še nevarnejši fenomen kot mobing.