Upanje
Fri, 04.03.2016, 06:00
Upanje
Sirija kot enotna država je mrtva. Obstajajo semena miru in prihodnosti; semena ogroženih vrst, ki jih je treba zaščititi: tukaj in zdaj!

Prekinitev ognja v Siriji traja že sedmi dan. Veliko je kršitev, a večina bojišč je »zamrznjenih«, puške in topovi so začasno potihnili.

To je najboljša novica, ki je iz uničene države prišla po zelo dolgem času: te dni bo minilo pet let od izbruha najbolj krvavega konflikta našega časa, v katerem je umrlo najmanj 265.000 ljudi, več kot polovica sirskega prebivalstva pa je moralo zapustiti svoje domove.

Težko, skoraj nemogoče je verjeti, da bo prekinitev ognja zdržala dlje časa in se »pretvorila« v trajno premirje, ki bi bilo lahko izhodišče za delujoč in dolgoročen mirovni proces. A odprlo se je zares majho okno, skozenj pronica droben žarek svetlobe.

Dejstvo, da je Združenim državam in Rusiji sirsko svetovno vojno, v kateri sodeluje več kot sedemdeset držav, uspelo vsaj »zamrzniti«, kljub velikanskimi količinam političnega oportunizma ponuja upanje, da je z robustno diplomatsko akcijo in neomajnim pritiskom na ključne igralce konflikta (zunanje in notranje) dejansko nekaj mogoče narediti. Še pred dvema tednoma, ko se je Turčija skupaj s Saudsko Arabijo pripravljala na kopenski poseg na severu Sirije in ko se je tako imenovano kurdsko vprašanje približalo geostrateškemu vrelišču, se je to zdelo nemogoče.

Zdaj je zadnji čas, da mednarodna skupnost v najširšem pomenu te neskončno zlorabljene besedne zveze in sopomenke za impotentnost in krivdo sproži brezkompromisna mirovna pogajanja, ki bi morala potekati pod skupnim vodstvom Washingtona, Moskve in Združenih narodov.

V mirovna pogajanja, ki naj bi se sicer začela 9. marca, a je njihova usoda za zdaj še negotova, bi morali biti vključeni prav vsi omembe vredni akterji sirske vojne. Globalni, regionalni, lokalni. Nobena izmed držav ne bi smela postavljati nikakršnih, kaj šele izključevalnih pogojev, kot je to doslej z vztrajanjem, da v mirovnem procesu ni prostora za vojaško krilo sirskih Kurdov (YPG), počela uradna Ankara. Mirovni proces bi moral nujno vključiti tudi strategijo obračuna s samooklicano Islamsko državo, ki je bistveno močnejša v sosednjem Iraku, kamor se kadar koli lahko umaknejo tudi njeni borci s sirskih bojišč. Pogajanja pa bi morala vključiti tudi tragedijo beguncev.

Kje si in kdo si, Evropska unija?

Sirija kot enotna država je mrtva. Sirska družba kot unikum multikulturnosti je le še oddaljen in romantično popačen spomin. Obstajajo pa semena miru in prihodnosti; semena ogroženih vrst, ki jih je treba zaščititi: tukaj in zdaj! Prihodnost Sirije je − po »sektaškem« ključu in ob posebnem status Alepa, največjega sirskega mesta − lahko le federalna ali »kantonska«. Pod nadzorom modrih čelad ZN, ki morajo v Siriji poravnati svoj velikanski zgodovinski dolg za dva najhujša genocida našega časa. Ruando in Srebrenico.

V Siriji se je »že ponovilo«.

Naj se ustavi.



Upanje

Cesta v Alep. Foto: Georges Ourfalian/AFP

Prijavi sovražni govor