Tiskane izdaje
Ubogi Jean-Claude Juncker! Pred njegovim stanovanjem so te dni parkirani paparaci britanskih tabloidov v upanju, da bo sporni kandidat evropskih ljudskih strank za predsednika evropske komisije na balkon prikorakal s konjakom v roki. To bi bil kronski dokaz, da je dolgoletni luksemburški premier in prav tako dolgoletni voditelj vplivne evrske skupine pijanec, kot mu očitajo, in je njegova »nevarna« kariera v EU končana.
V sporu za naslednika portugalskega vrhovnega komisarja Joséja Manuela Barrosa pa gre seveda za globlje dileme. Najprej pravno-politične, saj pogodbe EU res predvidevajo, da evropski svet osemindvajsetih šefov držav in vlad predlaga predsednika evropske komisije, evropski parlament pa ga potem ali sprejme ali zavrne. Na videz bolj demokratično imenovanje Junckerja pred volitvami pa vsebuje tudi močne odmeve sodobnih ideoloških prerekanj. Junckerjevi zagovorniki in nasprotniki so razdeljeni v zvezi z vprašanjem, kaj je pravzaprav motor sodobnega gospodarskega razvoja. Tako imenovani keynesijanci verjamejo, da je to lahko predvsem država, tudi evropska, občudovalci avstrijske, čikaške ali ordoliberalne šole pa poudarjajo, da je to lahko le zasebni sektor v odprtih tržnih družbah. Z Nemčijo, Veliko Britanijo, Irsko, baltskimi državami tudi zdaj v Evropi gospodarsko najbolj uspevajo tisti, ki so uveljavili takšna gospodarska in družbena načela. Veliko stvari je na kocki tudi zaradi britanskih razmišljanj o izstopu iz EU. Nekaterim bi bil odhod te države celo všeč, vendar ne nemški kanclerki Angeli Merkel, ki tudi sama vztrajno opozarja, da bi morala stara celina povečati svojo konkurenčnost v primerjavi z drugimi. Voditeljica Nemčije ne bo majala evropske ladje, z vsemi svojimi diplomatskimi sposobnostmi pa bo v prihodnjih dneh poskušala reševati novo evropsko kvadraturo kroga.
Zdaj je torej čas za argumente. »Prihodnosti in vere v delujočo Evropo ne bomo obnovili z evropskimi volitvami ali 'spitzenkandidati', žoga je v parlamentih držav članic,« je med obiskom pri nemških liberalcih pred kratkim dejal nizozemski premier Mark Rutte. »O zdravstvenem zavarovanju, izobraževanju, davkih in podobnem moramo odločati na Nizozemskem.«
Lahko Jean-Claude Juncker vodi evropsko komisijo, ki bi si prizadevala predvsem za širjenje skupnega trga, spodbujanje mednarodne trgovine in strožje izvajanje dogovorjenega, kot bi radi člani tako imenovane »severne zveze« EU? Tudi Evropejci Evropo pogosto enačijo z anonimno, neosebno vladavino evrokratov in kritiki verjamejo, da se »Bruselj« ne more bojevati z brezposelnostjo, pomanjkanjem gospodarske rasti in drugimi težavami sedanje Evrope. Drugi pa opozarjajo, da se tudi s stoletnim evropskim mirovnim projektom ne gre preveč grobo igrati, a te razprave zdaj vsaj razume večina Evropejcev.
