Tiskane izdaje
Je lahko novica o študentskem protestu – seveda mislimo na tistega, s katerim je neformalna skupina, ki si je nadela ime Mi smo univerza, zasedla Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani – dobra novica? V zadnjih letih smo lahko pogosto poslušali o apatičnih študentih, ki protestirajo le, ko je ogroženo študentsko delo ali se bojijo ukinitve študentskih bonov. Za večino je študij postal množičen maraton od mature do diplome, kjer mnogi omagajo še pred ciljem, ne tako redki pa tega cilja očitno sploh niso imeli.
V splošni zavesti je pojem študenta še vedno povezan s posebnim slogom življenja, ki vključuje tako razprave, kako spremeniti svet, kot tudi proteste. Vendar je študentska realnost večine danes v resnici precej drugačna od tiste, ki je veljala v času, ko so nastale takšne predstave. Pred kratkim je republiški statistični urad objavil podatek, da študira že vsak drugi prebivalec Slovenije, star od 19 do 23 let. Še pred dvajsetimi leti je študiral le vsak peti, še nekaj desetletij prej komaj nekaj odstotkov.
Po naravi stvari torej današnji študentje niso več to, kar so nekoč bili – intelektualna elita. Večina jih je le presek aktualnih generacij. Študent naj bo, je postala že skoraj zapoved. Danes se ljudje bolj čudijo tistim, ki se ne odločijo za študij. Toda množičnost nekatere čedalje bolj vznemirja. Univerze so vse manj zadovoljne s preširoko odprtostjo študija, tudi država zaskrbljeno prešteva, koliko jo stanejo študentje.
Očitno pa prav to, da pravica do študija ni več tako samoumevna, spodbuja tudi kritičnega duha študentov. V zahtevah, ki so jih pripadniki skupine Mi smo univerza postavili ob omenjeni zasedbi Filozofske fakultete in že prej, ti sicer (ne)hote pretiravajo, saj si ni mogoče zamisliti, da bi država tudi v precej manjših težavah od sedanjih vsem študentom lahko zagotovila štipendije. Sporne so tudi zahteve po neplačevanju izpitov in ohranitvi absolventskega staža, ki podaljšuje že tako predolg študij. Toliko bolj upravičene pa so zahteve, da mora država, če že imamo takšno bolonjsko prenovo, v kateri je šele po petih letih in dveh diplomah mogoče doseči izobrazbo, primerljivo s staro univerzitetno, zagotoviti brezplačnost tega študija. Brez tega bo namreč ustvarjena krivična razlika med študijskimi možnostmi prejšnjih in novih generacij, ki so že tako v marsičem na slabšem.
In v tem nezadovoljstvu z družbeno stvarnostjo so si nekdanji in sedanji študentje protestniki podobni, kar je vsekakor razveseljivo spoznanje. Manj razveseljivo pa je, da študente – in mnoge druge – javnost vidi in sliši le ob radikalnih akcijah. Gibanje Mi smo univerza je bilo še pred nekaj dnevi skoraj anonimno in je malone moledovalo za nekaj medijske pozornosti. Zdaj jo ima, tudi zahvaljujoč štirideseti obletnici prejšnje zasedbe filozofske fakultete in predvolilno razgretemu ozračju. A potrdimo še enkrat, študentski protest je načeloma vedno dobra novica.
