Ura evropskih federalistov

Da je združevanje Evrope občudovanja vreden projekt, je v kriznih časih slišati še posebno pogosto. Dramatična pa tudi panična svarila, da je pri reševanju evra na kocki vse, kar je bilo doseženo v desetletjih integracijskih prizadevanj, so predvsem retorični pritisk na najvplivnejše akterje v evropski politiki. Legendarni Zeleni Joschka Fischer piše kar o Evropi v plamenih. Modrost iz misli enega od arhitektov EU Jeana Monneta o Evropi, ki se kali v krizah in iz vsake krize pride še močnejša, je na hudi preizkušnji.

Z zaostrovanjem razmer v Španiji se je začel uresničevati črni scenarij, ki se je omenjal ob sprejemanju pomoči za Grčijo, Portugalsko, Irsko. Trojica je razmeroma majhna in za območje evra obvladljiva. Povsem druga zgodba bi bili Italija in Španija. Iberska država se po poku nepremičninskega balona spoprijema z orjaškimi luknjami v bančnih bilancah in z recesijo. Spirala milijardne pomoči bankam, ki na koncu pahne državo v javno finančno krizo, utegne biti usodna.

Razmere so takšne, da bo Evropska unija spet morala orati ledino in razmisliti o ukrepih, ki so bili doslej onstran (politično) predstavljivega in sprejemljivega. Prvi dve leti krize je sicer zaznamovala doktrina Angele Merkel, ki je za zveličanje ponujala le varčevalne ukrepe, začinjene s strukturnimi reformami, toda glede na dogajanje v kriznih državah predpisano zdravilo (še?) ni učinkovalo. Kvečjemu nasprotno. Ni nujno, da se tisto, kar brez težav deluje v Nemčiji, obnese tudi v sredozemski klimi.

Tako se razprave vračajo v samo srce krize: denarna unija, v kateri so različne države z različnimi gospodarstvi in kulturami, ne more delovati, če ni politično povezana. Spet bije ura evropskih federalistov, nove ideje si sledijo druga za drugo. Na dnevnem redu so evrske obveznice, poglabljanje fiskalne integracije naj bi bilo neizogibno, v zadnjem času je aktualen pojem bančne unije. Negotovo je le, kako bi lahko nemške ali nizozemske volivce prepričali, denimo, da bodo s svojim denarjem jamčili za vloge varčevalcev v Barceloni ali Neaplju.

Da bi se Monnetova prerokba uresničila, se bomo na vseh straneh morali odpovedati tabujem in večnim »resnicam«. Neskončne razprave o dobičkarjih krize in njenih žrtvah – le od zornega kota je odvisno, kdo je v kateri kategoriji – niso smotrne. Kdor hoče fiskalno unijo, ki bi bila kronana z evrskimi obveznicami, se mora zavedati, da bo z njo izgubil suverenost na proračunskem področju in da številna področja življenja v državi utegnejo odrejati v Bruslju. Tega pa ni mogoče doseči brez demokratične preobrazbe celotne Unije.

To bi bil, glede na današnje razmere – ko šibke bruseljske institucije lahko le spremljajo, kaj na kriznih vrhovih odrejajo ključni voditelji – preobrat. Negotovo je, kdo vse bo vključen v veliko nastajanje takšne Evropske republike s pravim parlamentom, izvoljenim predsednikom in enotnim proračunom. Da preživi, bo vsaj del (kon)federalnega scenarija moralo prevzeti območje evra. Čeprav za ceno oblikovanja doslej politično neželene povezave dveh hitrosti. Tako bo kaljeno vsaj evropsko jedro.