Tiskane izdaje
Ustanovni dokumenti in Nemčija Evropski centralni banki (ECB) ne dovoljujejo velikopoteznih nakupov državnih obveznic za uravnavanje gospodarstva in zaposlovanja, kot so počeli ameriški in britanski centralni bankirji. Gospodarska rast je v teh državah precej višja kot v evrskem območju in v ECB naznanjajo, da bodo oktobra odločali o nakupih podjetniških dolgov v evrskih bankah. Ocenjujejo, da bodo v Frankfurtu za vrednostne papirje, zavarovane s premoženjem, namenili petsto milijard evrov ali več, že prejšnji teden pa so znižali že tako rekordno nizke evrske obresti.
Celo taka »lahka« različica kvantitativnega sproščanja že sproža ogorčene prepire. Za nekatere ECB tudi ob sprejetju programa ABS ne bo šla dovolj daleč. »Položaj v ZDA je še daleč od dobrega, vsaj za zdaj pa se zdi, da smo se izognili pasti, v katero se je ujela Evropa,« piše princetonski profesor in kolumnist New York Timesa Paul Krugman. »Učenjaki, politiki in plutokrati« so napovedovali inflacijo, ki nikoli ni prišla, in čeprav so se motili leto za letom, tega še ne priznavajo, očita Nobelov nagrajenec za ekonomijo. Njegovi somišljeniki pričakujejo, da bo ECB zaradi slabih gospodarskih rezultatov v evrskem območju še pred koncem leta prisiljena prestopiti tudi mejo pravega kvantitativnega sproščanja.
Za kritike pa gredo v Frankfurtu že zdaj odločno predaleč, čeprav je napoved nakupovanja podjetniških dolgov znižala vrednost skupne valute in tako pomagala evrskemu izvozu. Res pa tudi predsednik Mario Draghi opozarja, da je evrsko območje lahko uspešno le s hkratnim uvajanjem strukturnih reform v državah članicah. Tako razumevanje razvoja za zgled postavlja Španijo in nekatere druge države, ki že zaznavajo rast, med njimi celo Grčijo.
Na očitke, da ta gospodarstva rastejo s precej nižje osnove kot pred krizo, »nemški« tabor odgovarja, da vsaj ne nazadujejo kot nekateri drugi, »karkoli bo potrebno« politika pa naj bi dajala potuho tistim, ki jim zatiskanje pasu za lepšo prihodnost ne pade na pamet, ker pričakujejo, da jih bo vseh težav rešil »super Mario«. Celo ameriške statistike naj bi dokazovale, da kvantitativno sproščanje najbolj pomaga najbogatejšim: banke poceni denarja ne investirajo v gospodarstvo, ampak raje odkupujejo svoje delnice in jim s tem vrtoglavo povečujejo borzno vrednost, nizke obresti pa hkrati razlaščajo običajne varčevalce. Dodajajo, da je tudi ameriška gospodarska rast v primerjavi s prejšnjimi obdobji okrevanja zelo medla, brezposelnost pa se zmanjšuje predvsem zato, ker je toliko ljudi obupalo nad iskanjem zaposlitve. Žrtve ekspanzivne denarne politike razvitih bodo morda tudi države v razvoju, saj tudi vanje pritekajo reke poceni denarja.
Medtem tudi ameriški centralni bankirji razpravljajo o nevarnostih dolgoletne politike nizkih obrestnih mer in ekonomisti lahko na seznam svojih strahov dodajo še velike razlike med obrestmi na obeh straneh Atlantskega oceana, saj v časih hitrega premikanja kapitala že to lahko spodbudi finančne krize. Pametne vlade bodo torej delale tisto, o čemer se strinajo vsi: s čim manj novimi dolgovi ustvarjale pogoje za večjo produktivnost gospodarstva in vseh prebivalcev.
