Usodna solidarnost

Štirje hrvaški obvezni pokojninski skladi imajo več kot 1,7 milijona članov in upravljajo več kot 11 milijard evrov premoženja. Veliko večino sredstev imajo naloženih doma, a takoj za Hrvaško je njihov naložbeni trg Slovenija. Čeprav so za akterje na ljubljanski borzi, ki ji kot eni redkih prinašajo prepotrebno likvidnost, dobrodošel vlagatelj, bi težko rekli, da so odprtih rok sprejeti pri prav vseh. Še posebno ko nastopajo, uradno ali neuradno, kot financer hrvaških podjetij pri bolj ali manj odkritem prevzemanju slovenskih. A dejstvo je, da so tu in da imajo denar.

Imajo pa ga veliko več kot domači pokojninski skladi. Ti zbirajo sredstva za pokojnine večinoma prostovoljno, zato razlika v višini privarčevanih sredstev ni presenetljiva. Presenetljivejša je razlika med slovenskim in hrvaškim iskanjem načinov za reševanje demografskih izzivov, ki jih nobena od omenjenih držav ni sposobna reševati s proračunskimi sredstvi. Ko v južni sosedi kopičijo milijarde, se politiki doma zadnjih nekaj let pregovarjajo okoli preobrazbe Kapitalske družbe v demografski sklad, čeprav je ta že uzakonjena. Hkrati v vsem tem času niso našli odgovora na najpomembnejšo dilemo – ne, kdo bo sedel v nadzornem svetu omenjenega sklada, ampak kateri vir bo zagotavljal sredstva za dopolnjevanje pokojnin prihodnjih generacij. To je cilj, za katerega si prizadevajo tako demografski sklad kot pokojninski skladi. Ti hkrati iščejo nove priložnosti za plemenitenje premoženja, med drugim tudi s sodelovanjem pri zelo dobičkonosnem upravljanju slabih terjatev.

Slovenski sistem, zdravstveni in pokojninski, v celoti temelji na solidarnosti, solidarnosti med zdravimi in bolnimi, solidarnosti med generacijami. A ob vsem, kar se dogaja, tako v zdravstvu kot pri kupčkanju z usodami prihodnjih generacij upokojencev, se zdi, da smo vsi skupaj solidarni predvsem s tistimi na vrhu.