Ko sem pred dnevi srečala kolegico na nekem srečanju, mi je rekla, da jo v službi rešuje le še to, da gredo lahko za kratek predah na kavo, kjer si potem lahko potožijo, v kakšnem okolju delajo in kaj vse se dogaja okoli njih. Da je resnično iz dneva v dan slabše in da jih je le še strah, kako bo v prihodnje.
Verjetno ni opazila, ampak nekako nisem imela pravega odgovora na to. Kolegica, ki jo poznam tako rekoč že skoraj vse življenje, je vedra, pozitivna in vse prej kot melanholičen tip človeka. Tako tudi še vedno živi. Polno, energično življenje. A vendar me je presunilo, ko je dejala: »Vsaj to, da si malo pojamramo, nam olajša vsak dan.«
Kaj nas je pahnilo v apatijo, strah in stagniranje, si preberite v komentarju Klare Škrinjar na tej povezavi!