Uspešna provokacija

Bližnjevzhodna, že dolgo ne več le hladna vojna je vstopila v novo obdobje. Saudska usmrtitev šiitskega klerika Nimra al Nimra je, pričakovano, razbesnela šiitske muslimane po vsem svetu in nevarno poglobila sunitsko-šiitski spor. Njen »tajming« nikakor ni bil naključen.

Saudski dvor, vodilni »pokrovitelj« globalnega terorizma in eden najbolj umazanih igralcev v regiji, je tik pred začetkom sirskih mirovnih pogajanj in v trenutku, ko vojna v Jemnu vstopa v svojo zaključno fazo, predvidel iracionalno reakcijo zadnje leto morda najbolj racionalne države v regiji. Saudska Arabija je tako okrepila svoja (ne le) pogajalska izhodišča v obeh vojnah, kjer se z Iranom spopada za prevlado v regiji in nadzor nad ključnimi energetskimi potmi.

Politična, verska in strateška provokacija saudskega dvora je obrodila sadove. Iranske oblasti niso storile ničesar, da bi preprečile požig saudskega veleposlaništva v Teheranu in napad na konzulat v Mašadu, kar je Saudska Arabija spretno izkoristila za »prevzem« vloge žrtve in ponovno utrditev v zadnjem letu sicer precej oslabljene vloge v regiji. Saudska vloga se je – po podpisu jedrskega sporazuma – oslabila z vrnitvijo Irana na globalno prizorišče. Tako diplomatsko kot gospodarsko.

Iran, ki je poleg Rusije ključni zaveznik sirskega režima, je kot eden akterjev vojne začel narekovati tempo (in vsebino) sirskih mirovnih pogajanj, v katerih se je Saudska Arabija, dejanska Islamska država, znašla v podrejenem položaju. Z božjim sindromom okuženi in s strahom pred izgubo svojih temeljnih zaveznikov prežeti saudski vladarji v kaj takega preprosto niso mogli privoliti. Tu moramo spomniti, da je Riad svojo vojaško operacijo v Jemnu, kjer se spopada s šiitskimi uporniki, začel le dan pred enim pomembnejših krogov iranskih jedrskih pogajanj in v času ene izmed etap klavrno propadlega sirskega mirovnega procesa.

Kako uspešna je bila saudska provokacija, je mogoče najlaže razbrati iz odzivov mednarodne skupnosti. Ta na čelu z Združenimi narodi in Združenimi državami veliko bolj kot usmrtitev vplivnega šiitskega verskega voditelja in politika obsoja posledični požig saudskega veleposlaništva v Teheranu in moralno breme natovarja na iranska ramena.

Ko je zagorelo na njihovem predstavništvu v Teheranu, so morali na saudskem dvoru zadrževati nasmeške. Vedeli so, da je bila njihova nakana uresničena, večni regionalni tekmec in tudi sovražnik pa ujet v past, ki bi se ji z malo več politične modrosti lahko zlahka izognil in tako še potrdil svojo vrnitev med »velike igralce«. Še več: po prvih informacijah iz Teherana je požig saudskega veleposlaništva tik pred iranskimi parlamentarnimi volitvami in tik pred izborom novega vrhovnega verskega voditelja še poglobil razdor med verskim in političnim vrhom.

Zdi se, da so bili saudski strahovi pred izgubo prijateljev, zaradi katerih so celo znižali ceno nafte in posredno že v zelo kratkem času dobro premešali geostrateške karte, prenagljeni.

Dolga je pot od refleksa do refleksije.