Tiskane izdaje
Ste se kdaj vprašali, zakaj se Slovenija že osmo leto opoteka skozi gospodarsko krizo? Tisti, ki so zadnje mesece najglasnejši v javnih razpravah, nam pogosto poskušajo dopovedati, da na zeleno vejo še nismo zlezli, ker nam »Bruselj« vsiljuje strukturne reforme, ker moramo varčevati pri javni porabi, ker se od države pričakuje, da bo privatizirala podjetja, ki jih ima v lasti, in ker nam izpolnjevanje teh treh zahtev ruši mehanizme socialne države.
Pa je vse to sploh res? Poglejmo, kaj nam lahko o premagovanju krize pove lestvica največjih izvoznikov, ki je spet pred nami v današnjem časopisu.
V letu 2014 so slovenska podjetja izvozila za dobrih 23 milijard evrov blaga in storitev, izvoz pa je zrasel že peto leto zapored. Da, prav ste prebrali! Slovenski izvozni sektor je začetek krize v svetu leta 2008 občutil z upočasnitvijo izvoza, v letu 2009 pa se je soočil z ostrim padcem, najhujšim po razpadu nekdanje Jugoslavije. Vendar so se podjetja prestrukturirala takoj, poskušala poiskati nove trge ter izkoristila priložnosti v hipu, ko se je gospodarski optimizem vrnil k njihovim ključnim izvoznim partnerjem.
In kaj počno izvozniki, da so lahko uspešni? Iščejo edinstvene izdelke z izjemnim potencialom, nenehno jih razvijajo in prodajajo s pomočjo zanesljivih partnerjev. Doma imajo močno ekipo, ki v izdelke verjame. Nenazadnje močno pazijo tudi na vse oblike stroškov, ki so povezani s poslovanjem podjetja. Pritisk na cene ob hkratni zahtevi po izboljšanju kakovosti izdelkov je stalnica pričakovanj kupcev, povedo podjetja.
Če smo iskreni, so vse to elementi, ki jih močno primanjkuje v drugih družbenih podsistemih – v vladi in politiki, v javnem sektorju in nanj pripetih dobaviteljih, v podjetjih t. i. nemenjalnega sektorja (ki zaradi narave svojega posla ne izvažajo), prav tako v dokapitaliziranih bankah. Vemo tudi, da te ugotovitve niso od včeraj, saj o tako rekoč istovrstnih problemih razpravljamo že leta.
Kaj se torej lahko neizvozni sektor (predvsem pa seveda politika, ki ima v rokah glavne vzvode odločanja v teh dejavnostih) nauči od izvoznikov. Za začetek to, da se sprememb ne smemo bati, pač pa se jih moramo naučiti obrniti sebi v prid – in pritisk k spremembi praviloma pride od zunaj. Popolnoma nekonstruktivno je, da se vplivne interesne skupine v državi že devet mesecev ukvarjajo s tem, kako preprečiti privatizacijo Telekoma, namesto da bi energijo usmerili v iskanje rešitve, ki bi po eni strani zavarovala strateške interese države (določen nadzor nad infrastrukturo, ohranitev delovnih mest), po drugi pa podjetju, ki s težavo lovi tempo razvoja v panogi, poiskala strateškega partnerja. Rešitev je gotovo možna, a zahtevala bi predvsem odpoved »vrtičkom vpliva«, ki jih naše »elite« negujejo v paradržavnih podjetjih.
Ni pa nujno, da bi bilo to slabo. Ko gremo skozi seznam izvoznih podjetij, med njimi ne najdemo takih, ki bi bili dnevno na »političnem prepihu« pri sprejemanju kadrovskih in poslovnih odločitev. Drznemo si domnevati, da so uspešna prav zato, ker jih politika – in prek nje država – pusti bolj ali manj pri miru.
