V čakanju na evropski mir

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan ni edini iz evropske bližnjevzhodne soseščine, ki pomaga obvladovati najhujši begunski naval na Evropo po drugi svetovni vojni. Gibraltarska ožina je na svoji najožji točki široka le malo več kot deset kilometrov, a Španija ni imela begunske krize grških razsežnosti, italijansko begunsko pot pa zdaj poskušajo reševati z dogovarjanji v Libiji. Ključni zaveznik nemške kanclerke Angele Merkel in vse Evrope pri nadzoru nad balkansko begunsko potjo pa je še posebno nepredvidljiv, saj verjame, da Evropa z njim in njegovo državo doslej ni igrala odkrite igre.

Ob novih nemških očitkih je zdaj vprašanje, ali bo predsednik Erdoğan sploh še zainteresiran za nadaljevanje begunskega dogovora. Naj kritiki govorijo, kar hočejo, ob grožnji novih prebežnikov je ta edino, kar šteje. Temeljne dileme nemirnega Bližnjega vzhoda in muslimanskih držav ne bodo izginile, kot bi si želeli nostalgiki po časih, ko so njegovi prebivalci s svojimi težavami vred ostajali doma. S svojim težavnim voditeljem pa je Turčija kar primerno izhodišče za razmišljanje o begunskih in drugih dilemah.

V bolj evropsko modernem obdobju premiera Erdoğana je tudi nemška kanclerka Angela Merkel hote ali nehote privolila v očitke mnogih iz njene krščanskodemokratske in krščanskosocialne unije proti islamski veri, ki bi jo s seboj v EU prinesla država s skoraj toliko prebivalci, kot jih ima Nemčija. Za številne nemške konservativce je krščanstvo eden od temeljev evropske civilizacije. Ne glede na odklone verjamejo, da je nastalo kot vera ljubezni do bližnjega, islam pa je bil že vse od začetka zavojevalec drugih verstev. V številnih muslimanskih državah še danes poleg žensk, istospolnih in drugih tlačijo tudi kristjane; še več, nasilni pripadniki islamske vere te pogosto ustrahujejo celo v nemških zatočiščih.

Drugi analitiki bolj kot vero poudarjajo gospodarski in družbeni razvoj, a niti to Evropi ne prinese veliko tolažbe. Večini bližnjevzhodnih držav in severnoafriških držav so v minulih desetletjih vladali avtokrati z arhaičnimi videnji gospodarskega razvoja. Poskus nasilne demokratizacije območja, ki ga je sprožil ameriški predsednik George W. Bush, se je ponesrečil. Evropi se kakor bumerang vrača tudi razmejitev Bližnjega vzhoda med prvo svetovno vojno in po njej. Eden njenih rezultatov je brezdržavnost milijonov Kurdov, zaradi katere je tako zaskrbljen - in vse bolj napadalen - turški predsednik Erdoğan.

Evropi in svetu še primanjkuje celovita strategija, kako nemirno bližnjevzhodno območje - in druga krizna žarišča - pripeljati na napredno demokratično pot. Za vsiljevanje svojih idej nimajo niti vojaške moči niti volje, zato bo potrebna politika majhnih korakov, ki pa morajo voditi v pravo smer. Vse manjša ameriška odvisnost od uvožene nafte zmanjšuje povojni »pax Americana«, zato Evropa pravzaprav nima izbire in bo morebitne napačne odločitve tudi drago plačala.