Tiskane izdaje
Če bi država mislila resno s svojim edinim narodnim parkom, bi direktorja Triglavskega narodnega parka (TNP) s polnimi pooblastili imenovala že zdavnaj. Pa ga zaradi političnih kupčkanj in interesnih preigravanj tudi sedanja koalicija, ki jo vodi Miro Cerar, ni sposobna nastaviti, čeprav se »iskanje« primernega kandidata vleče že globoko v tretje leto in je vlada leta 2013 pomembno ublažila pogoje za prvega človeka v TNP.
Zdaj si politika za uspeh očitno šteje že, ko se ji posreči imenovati vršilca dolžnosti (v. d.) direktorja, s katerim so prejšnji teden po treh tednih končno prekinili obdobje, ko je bil TNP celo brez poslovodje. Čeprav je že lani svet zavoda TNP nasprotoval imenovanju dr. Bogomila Breznika za direktorja parka, je vlada po neuspešnem razpisu za direktorja prav njega imenovala za v. d., mu marca letos podaljšala vedejevski mandat za tri mesece in pred dnevi za še eno leto, pri čemer imenovanje ni bilo koalicijsko usklajeno. To samo kaže, da ministrstvo za okolje in vlada prav veliko idej, koga postaviti na čelo TNP, nimata.
Politika ustvarja občutek, da Slovenija ne premore ustreznega kandidata za vodenje TNP, a to ni res. To je dokazal Martin Šolar, ki je TNP do leta 2013 vodil kot (zadnji) direktor s polnimi pooblastili. Česar v njegovi strokovnosti ni znala »prepoznati« slovenska politika, je mednarodna strokovna javnost, saj je ugledna mednarodna naravovarstvena organizacija WWF (World Wildlife Fund for nature) lani vodenje svoje regionalne organizacije WWF Adria z neomejenim mandatom zaupala prav Šolarju. S svojimi strokovnimi kompetencami je očitno primeren za vodenje regionalne (mednarodne) naravovarstvene organizacije, za prvega človeka TNP po oceni slovenske politike ne! Déjà vu.
TNP medtem ob »podpori« politike izgublja ugled, kar iz tujine spremljajo z začudenjem. Park je prepuščen na milost in nemilost političnih interesov, čeprav bi kot edini narodni park v državi moral predstavljati eno najpomembnejših nacionalnih naravnih vrednot ter izjemno turistično in gospodarsko priložnost z ogromnimi potenciali. Kot takega bi morali varovati kot punčico (nacionalnega) očesa, ne pa z njim delati kot svinja z mehom. Odlašanje z imenovanjem direktorja s polnimi pooblastili kaže zgolj to, da varovanje narave za državo ni visoko med prioritetami. S tem se Slovenija postavlja ob bok državam, kjer naravovarstveni interesi nimajo prednosti, narava pa je zgolj vir za takšno in drugačno izkoriščanje. Da je doživljanje neokrnjene narave okoli Triglava za sodobnega človeka vir lepega, miru, svobode in hkrati prostor, ki ga norosti iz dolin naj ne bi dosegle, je politiki očitno malo mar.
Dolgotrajno neimenovanje direktorja je težko razumeti kako drugače, kot da je Cerarjevi koaliciji vseeno, ali ima narodni park usposobljeno strokovno in sposobno vodstvo. TNP v takšnih okoliščinah ni narodni park, ampak vršilec dolžnosti narodnega parka, park različnih (političnih) interesov, kjer gre samo za to, ali bodo nastavili »pravega«.
