V deželi šumov

Janez Šušteršič je šefu evroskupine Jean-Claudu Junckerju podobno kot prej komisarju Olliju Rehnu zagotovil, da Slovenija ne namerava zaprositi za finančno pomoč, in Rehn je v Bruslju zagotovilo tudi objavil. Naš minister je nekako priznal šum v komunikaciji, v mislih pa je imel bržkone »nespretne« in »preveč iskrene« drugačne izjave predsednika vlade (o grškem scenariju v Sloveniji), ki naj bi prispevale k špekulacijam na finančnih trgih. Kot že tolikokrat doslej se je politično taktiziranje z opozicijo izkazalo za nespametno in neproduktivno, saj se je pritisk na slovenske državne obveznice takoj povečal in povprečna obrestna mera dvignila nad magičnih sedem odstotkov. Zakaj je bilo tega treba?

Če Nemčija velja za krizno zgodbo o uspehu, se ob njej velja naučiti nekakšne dialektike obratov, ki izvira iz politične dobronamernosti. Verjetno je bil le socialdemokratski kancler (Gerhard Schröder) tisti, ki je v tradicionalni socialni državi lahko uveljavil reforme, ko so se zdele povsem nemogoče. Zaradi Agende 2010 se je z nižanjem davkov, nadomestil za zaposlene itn. povsem zameril svojim strankarskim privržencem in leta 2005 zaradi tega tudi izgubil volitve. Toda storil je, kar je bilo za državo prav, in imel pri tem vso podporo politične konkurence: CDU, CSU in liberalcev. Ko ga je na oblasti nasledila Angela Merkel, se mu je za to, da je odprl vrata agendi 2010, zahvalila osebno in javno in poudarila, da bo Nemčija po njegovi zaslugi socialni sistem lahko prilagodila novi dobi. V teh besedah ni bilo niti cinizma niti ironije, izrečene so bile iskreno. Bile so državniške, podobno kot so bila državniška Schröderjeva dejanja.

Vprašanje je, ali je bila Pahorjeva namera v prejšnjem mandatu narediti nekaj podobnega kakor Schröder. Rezultat je znan, znano je tudi njegovo kar sadomazohistično politično razmerje z vodjo tedanje opozicije. O tem je bilo že tedaj veliko govora, toda zdaj je Slovenija tu, kjer je, in v pristojnih evropskih institucijah (pa tudi v svetovnem finančnem tisku) se o njej ne pogovarjajo več kot o zgodbi o uspehu, temveč ugibajo, ali bo – medtem ko premier javno grozi z grškim scenarijem – res zaprosila za finančno pomoč.

Slovenija ima resda državno-strukturni problem, a to ni dosti drugače kakor v večini držav Evrope. Pravo vprašanje je, ali politična elita sploh ima državniški potencial, s katerim bi Slovenija lahko odprla svojo reformno agendo. Osebna odgovornost predsednika vlade je, da se povsem odpove diaboličnim (ideološkim) besedam in dejanjem, za katere v takšnih kriznih dimenzijah ni več prostora. Odgovornost koalicijskih partnerjev je, da takšni politični praksi postavijo meje. Odgovornost opozicije je, da s strankami, ki so pripravljene reševati Slovenijo, vzpostavi dialog in da znanih prioritet za ozdravitev države ne izpusti izpred oči ter ne zameša bistvenih dejanj z nebistvenimi. S Slovenijo se namreč dogaja nekaj podobnega kot z bankami. Lahko bi nastal vtis, da bi nekdo iz države rad naredil »slabo banko« le zato, da bi odprl poslednje tajkunsko lovišče.