V duši, na jeziku, v rokah

Včerajšnji začetek Slovenskih dnevov knjige pred ljubljansko Mestno hišo je zaznamoval govor predsednik Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine, ki je pričal o tem, da vrhovni člen slovenske verige knjige retorične moči ni izgubil. Knjige na grmadah, mačehovska država, avtorji na kolenih ... No, tudi govorniki na odprtju te prireditve v prejšnjih letih niso varčevali z ostrimi, kritičnimi in tudi poetičnimi besedami, zato smo tega že vajeni. A še tako goreči govorniki do zdaj še niso privedli do tega, da bi se preostali členi knjižne verige kaj bolje počutili. Založniška panoga je že več let v upadanju z dokaj stabilno stopnjo deset odstotkov na leto, založniki jamrajo, da se knjige ne prodajajo (na listi najbolje prodajanih so knjige, ki imajo približno deset kupcev na dan), pisateljem se, čeprav dobivajo podporo na različnih koncih, zdi, da od pisanja ne morejo živeti, naklade zahtevnejših knjig dosegajo par sto izvodov, največja slovenska založba Mladinska knjiga je nekje med biti in nebiti ... Založniško-pisateljsko lamentanje je jara kača brez konca in rešitve. Naš novinarski kolega Peter Kolšek je že pred leti posrečeno zatrdil, da imajo Slovenci knjigo »vedno v duši, pogosto in besno na jeziku ter redko v rokah«. Lepše našega odnosa do knjige ni mogoče povzeti.

Če je iz Svetinovega govora očitno, kako je s »knjigo v duši« in »besno na jeziku«, povejmo še, kako je z »redko v rokah«. Raziskava o bralni kulturi, ki je bila opravljena lani, kaže pri številu bralcev oziroma nebralcev rahel trend navzdol. Bralcev je še vedno veliko, a manj kot pred šestnajstimi leti. Sprememba je sicer le nekaj borih odstotkov, a dovolj, da vzbuja nelagodje. Iz prakse vemo, kako vseobsegajoče postajajo zabava in informacije, ki jih ponuja internetna sfera. Ljudje v čakalnicah vse manj posedajo s knjigami v fizični obliki, namesto tega s pametnimi telefoni berejo mejle, gledajo filmčke na you tubu, preverjajo sporočila prijateljev na facebooku in čivke na twitterju, morda berejo tudi kak blog, internetno izdajo časopisa ali celo knjige na tablici ... Konzumiranje prek novih medijev je v srcu našega prozaičnega, prav nič vzvišenega trenutka.

Knjiga je morda »svetinja v duši slovenskega naroda«, toda povsem običajni sleherniki vidijo v njej le enega od medijev, s katerim si izmenjujejo izkušnje, informacije, zgodbe ... z drugimi ljudmi. In medij se je v zgodovini že velikokrat zamenjal. Tudi knjižna pokrajina je dinamična in spremenljiva, založbe prihajajo in odhajajo, številke in trendi gredo gor in dol. Ni smiselno žalovati za vsem tistim, kar je bilo, temveč se je treba pogumno podati novim časom in novim izzivom naproti. Tudi pri knjigah. Tisto, kar bo zanesljivo ostalo, je želja vedeti, kako so to čudaško izkušnjo, ki se ji reče človeško življenje, preživeli drugi. Na kakšnem mediju bodo zgodbe posredovane, je drugotnega pomena.