Tiskane izdaje
Igor Lukšič naj bi z izvolitvijo za predsednika SD obrnil Pahorjev »mehki« kurz na političnem kompasu, levico pa odločneje postavil v t. i. pravo smer. Zdi se, da še nihče prav natančno ne ve, kaj naj bi to pomenilo. Zdi se tudi, da po osebni nastavitvi Lukšič ni nič manj, prej še bolj pragmatičen kakor Pahor. In tretjič velja poudariti, da sama stranka vse od konca osemdesetih let pooseblja politiko »umetnosti možnega« in je razen pri trdih ideoloških vprašanjih v procesu desetletne družbene, politične in ekonomske tranzicije pokazala skrajno prilagodljivost. Zato je res pravo vprašanje, kaj pravzaprav pomeni, da se v vsesplošni govorici o krizi levice stranko SD postavlja za sredico tega atomskega reaktorja.
Paradoks je tu. Če je Pahor zadnji dve desetletji želel slediti reformističnim načrtom nekoč komunistične stranke, mu ni preostalo drugega, kot da je opustil revolucionarni radikalizem. Stranko je politično pripeljal tja, kjer so želele biti vse evropske socialdemokratske stranke. Sicer pa jo je oblastí za daljše poosamosvojitveno obdobje razbremenila LDS, v katero se je decembra 2004 na blejskem kongresu zlilo skoraj vse, kar se je imelo za politično levico. Na krizo levice je obraz nadela netransparentna in klientilistična privatizacija družbenega premoženja, ki je – še en paradoks – svoj kronski pospešek v letih med 2004 in 2008 ter neslavni epilog doživela pod patronatom desne vlade.
Potem velja še nekaj. Slovenska levica se v neoliberalističnem obdobju po padcu berlinskega zidu tudi mimo lastnih napak ni mogla dosti zgledovati po evropski levici, saj je tudi ta korakala v idejno krizo. Zato si je Pahor lahko privoščil svoj »kennedyjevski« eksperiment, ki ga je po eni strani oplemenitil z osebnim narcisizmom, po drugi, to je že treba priznati, pa je poskušal dvigati politično kulturo – vse do roba nesmisla, ko ga je opozicijski vodja poniževal in zaničeval, kjer ga je le mogel.
Tako Pahorjeva stranka kot širša levica sta to upravičeno razumela kot »osebno žalitev« in postavljati so se začela najprej vprašanja njene moči, nato pa še njene identitete. To zadnje je pravzaprav res pravo vprašanje, saj gre za koncept, ki predpostavlja splošno libertarnost, ne ve pa se, kako naj bi bila ta v povsem novih globalnih okoliščinah politično utelešena.
Glede na poreklo SD pravi problem levice prvenstveno torej ni pri SD, temveč vsaj še pri LDS, seveda pa tudi pri alternativah (Zares, Pozitivna Slovenija, TRS ipd.), ki se poskušajo uveljaviti. Toda SD pod Lukšičem izkazuje ambicije po novem primatu; utemeljujejo se v šibkosti konkurenčnih strank levice. Ko je Lukšič, da bi si pridobil strankarsko krono, radikalno napadel Pahorja, je pri članstvu vzbudil nostalgijo po revolucionarnih časih, ki jih ni več, saj da jih je Pahor pripeljal v slepo ulico novolevičarstva.
Resnica utegne biti nasprotna: najbrž je prej Pahor izdelek te stranke kakor obratno, zato bi bil obračun z njim pravzaprav obračun z dvema desetletjema razvoja te stranke. Zato bomo že pri podpori Pahorjeve predsedniške kandidature v vsakem primeru priča paradoksu: če ga stranka podpre, zanika novega predsednika; če ga ne, zanika sebe, najmanj pa prizna svojo dolgoletno napako.
