V imenu dečkov

Zgodba dečkov in njunih starih staršev se je dotaknila skoraj vsakogar. Kako se ne bi, veliko odraslih ima otroke in vnuke. In mnogi so ob zapletu pomislili – kaj če se to zgodi tudi meni. Če so imeli še izkušnjo z nedelujočim sistemom – naj bo to socialni, zdravstveni ali šolski – in kdo je ni imel, so se najverjetneje postavili na stran dedka in babice, ne na stran države.

Države ni težko ne imeti rad. Hoče davke, v zameno pa daje čakalne vrste, prenizke olajšave, dodatke in subvencije in slabo izobrazbo. V takih razmerah je težko sprejeti, da deluje v korist otrok. Lažje je spraševati, kdaj bo odstopila ministrica (direktorja obeh centrov sta to že naredila) in bentiti zaradi nesposobnih birokratov ali strokovnjakov, ki da držijo drug z drugim.

In vendar dosedanje ugotovitve inšpekcijskih in sodnih postopkov niso pokazale, da so država ali strokovnjaki ravnali v škodo otrok. Celo nezakonito ravnanje centra, ki se je nanašalo na otroke (fanta sta več tednov živela pri starih starših brez ustreznega upravnega akta), je pomenilo, da so strokovnjaki več tednov iskali način, kako naj dečka ostaneta pri babici in dedku, nazadnje pa ocenili, da v tistem trenutku to zanju ni bilo najboljša rešitev.

Sodišči pa sta presojali predvsem o pravicah starih staršev in ne o koristih otrok. Vrhovno sodišče je zdaj prvič pravnomočno presodilo, da imajo tudi stari starši, ne le starši, pravico do družinskega življenja. Odločitev bo gotovo vplivala na nadaljnje odločanje v podobnih primerih. Kaj bo pomenila za drugi par starih staršev ali za sorodnike po drugi strani, se ne ve. Ve pa se, da veliko starih staršev (in sorodnikov) verjetno misli, kako bodo prav oni v primeru smrti (ali zaradi katerega drugega razloga) skrbeli za vnuke. In ve se tudi, da se že zdaj stari starši zaradi vnukov prepirajo enako grdo, kot se starši zaradi otrok.

Odločitve vrhovnega sodišča je treba spoštovati. In prav je, da je vsakomur zagotovljena pravica do sodnega varstva. Stari starši (in drugi sorodniki), ki so si prizadevali za rejništvo vnukov, te – v primeru, ko je stroka presodila, da ta rešitev ni v korist otrok – niso imeli. Res pa je tudi, da primera, ko bi bila razlika med mnenjem stroke in pričakovanji starih staršev tako velika, doslej še ni bilo.

Koristi in pravice otrok so pred pravicami odraslih. Na centru za socialno delo so vedeli, da bosta otroka morala v rejništvo in so zanju iskali najboljšo rešitev. Dolgo – kot je razbrati iz inšpekcijskega zapisnika – so preverjali zmožnost starih staršev, da bosta poskrbela za otroka, in na koncu so presodili, da v tistem trenutku nista zmogla potreb dečkov postaviti pred svoje. To pa nikoli ni pomenilo, da jima ne bi mogla biti dobra stara starša. Otroci niso zdravilo za bolečino. So bitja s svojimi potrebami in dolžnost odraslih je, da jim te potrebe zadovoljijo, ne obratno.

Za post scriptum pa še v razmislek: vtipkajte v brskalnik izraz, ki ga za oba dečka uporablja skoraj vsak, ki govori o njiju, in teh ni malo, in poglejte, kaj boste dobili. To se bo pojavljalo še čez veliko let.