V imenu naroda

Madžarski premier Viktor Orban si mora misliti, da je v narobe svetu. Voditelj države, ki so jo leta 2008 kot prvo reševali pred bankrotom, bo prihodnje leto lahko razglasil le 2,5-odstotni proračunski primanjkljaj, dolg pa bo z nekaj manj kot 82 odstotki sicer še vedno najvišji v vzhodni Evropi, a nižji od nemškega. Zakaj mu torej nihče ne ploska, ampak dobiva klofute z leve in desne?

Orban je takoj po prevzemu oblasti povedal, da »narod«, ki ga je v dokaz svetosti in tradicionalnosti povzdignil celo široko zunaj sedanjih meja države in se pri tem pošteno sprl s sosedami, ne bo plačeval za grehe prejšnjih vlad. Videti pa je, da hoče premier tudi ceno prihodnjega razvoja podtakniti drugim. Za zapolnitev prazne državne blagajne je zato stisnil gospodarske veje, v katerih prevladujejo tujci, ko se je tako dobro navadil gasilskih ukrepov za reševanje dolžniških težav, pa je še podržavil zasebno pokojninsko zavarovanje.

Proteste tujih bank in podjetij je verjetno lažje preslišati od pritoževanja državljanov, ki bi se, pri evropskem vrhu v zgodnjem upokojevanju, morali navaditi delati več, dlje in bolj samostojno. Viktor Orban je morda mislil, da bo madžarsko podjetnost in prihod tujega kapitala spodbudilo že korenito nižanje davkov, ki ga je tudi izvedel, a vsaj investitorjem nikakor ni všeč njegova nepredvidljiva politika. Medtem ko nekateri zato Madžarski že napovedujejo vnovični zdrs v bankrot, pa sam očitno še vedno verjame, da je njegov gospodarski pristop boljši od prevladujočega v Evropi in ima zato pravico do »neortodoksnih« ukrepov, od katerih so mnogi zdaj zbrani v novi ustavi.

Madžarski obračun s centralno banko, zaradi katerega se je sprl z EU in IMF, pa je samo pika na i; pred tem je Viktor Orban že zabetoniral prevlado svoje stranke nad mediji in sodstvom. »Fidesz über alles v über-madžarskem narodu« je torej tisto, kar najbolj straši tako madžarske sosede kot vlagatelje. Kdo lahko priseže, da ne bo z novimi pravili, ki obračunavajo z medsebojnim nadzorom različnih vej oblasti, preprečeval tudi zdrave menjave oblasti, nujne za vsak demokratični sistem? Pri tem se mu je z aretacijo med mirnimi demonstracijami skorajda posrečilo narediti junaka iz zadnjega socialističnega premiera – prav tistega, ki so ga zalotili pri izjavi, da je ljudstvu lagal.

Madžarska tragedija je, da lahko z »orbanizmom« zdaj brez velikih pretresov verjetno obračuna res samo še Orban sam, a bi moral najprej priznati svoje napake. »Položaj je brezupen, a ne resen,« se je menda v slogu Billyja Wilderja šalil med enim od zadnjih vrhov EU. Pri tem pa bi lahko ta stavek, v pravem ali obrnjenem smislu, veljal tudi za njegovo Madžarsko.