Glavnina sindikatov javnega sektorja pod vodstvom trdega Janeza Posedija je za konec septembra napovedala splošno stavko. Že dan pozneje se je zdelo, da si niti Posedi niti vodja pogajalske skupine za državno upravo D. Miščevič, desna roka prvega, socialnega spopada morda ne želita tako zelo, kot sta javnost prepričevala prej.

Čudno? Nikakor. Ekonomski argumenti govorijo proti stavki, ne pa zanjo. Stavka sama po sebi pa tudi ni hec, še zlasti, če je splošna. Stavke je mogoče tudi izgubiti, zlasti če so sindikati razklani.

Javni uslužbenci, že pred njimi pa tudi politični funkcionarji, so se v zadnjih dveh letih deloma odrekali pri plačah. Varčevanje, v katero so v imenu javnih uslužbencev privolili vsi sindikati, je tako preprečilo, da bi plače javnega sektorja še naprej divjale. Če se zanj ne bi odločili, bi bila rast plač zaradi razvpite in kratkovidne Virantove reforme lani in letos letu približno 10-odstotna. To bi bila za krizne čase nora številka. Dejansko pa je bila precej nižja.

Reforma plač javnega sektorja bi od sedanje vlade zahtevala, da bi v naslednjih dveh letih izvedli še tretji in četrti del »odprave plačnih nesorazmerij«. Kar na kratko pomeni, da bi morala vlada v času, ko so prihodki v državno blagajno že tako ali tako bistveno manjši, kot so bili, plače javnih uslužbencev znova povečati.

Nadaljevanje reforme, ki zaradi svoje konceptualne spornosti po mnenju ekonomista Mencingerja pomeni »spreminjanje 'kaosa v še večji kaos«, bi bilo verjetno do nekje sprejemljivo, če bi bila raven plač javnih uslužbencev v primerjavi s plačami v zasebnem sektorju prenizka. Toda stanje je ravno nasprotno. Medtem ko je bila povprečna bruto plača javnega sektorja od bruto plače zasebnega sektorja leta 2007, torej pred začetkom reforme, višja za 22,7 odstotka, je bila v letu 2009 višja že za 30,6 odstotka. Do leta 2013 bi bila, če bi seveda plačno reformo izvedli do konca, od povprečne plače v zasebnem gospodarstvu višja že za 35,9 odstotka.

Primerjave z drugimi državami EU tudi kažejo, da je Slovenija v tem pogledu nekakšno čudo. Po analizi vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) iz julija letos Slovenijo po razmerju med plačami v javnem sektorju in plačami v zasebnem sektorju prehitevajo le Ciper in nekaj manjših nekdanjih komunističnih držav. V državah razvite Evrope, kakršne so Nemčija, Norveška ali Velika Britanija, pa so povprečne plače javnega sektorja le za malenkost višje od plač v zasebnem sektorju ali pa celo nižje od njih. Umar priznava, da so podatki pomanjkljivi, je pa to, kar razkriva, vendarle svarilno.

O tem, da so službe javnih uslužbencev neprimerno varnejše od zaposlitev v zasebnem sektorju, je bilo že dovolj povedano.

Stališča znotraj sindikatov javnega sektorja do predlagane zamrznitve plač so bila ves čas različna. Posedi, ki ima v svoji skupini 22 od skupno 29 sindikatov, je kakršno koli idejo o zamrznitvi od vsega začetka kategorično zavračal in v celoti ignoriral tudi pogajanja. Branimir Štrukelj, ki vodi konfederacijo s sedmimi sindikati javnega sektorja, pa je ustrezno spremembo kolektivne pogodbe in pripadajoči dogovor konec julija s podpisom tudi potrdil. V okviru te konfederacije podpisu nasprotuje le policijski sindikat.

Včasih so rekli: če ni, še voda ne vzame. Posedijevi sindikalisti so doslej očitno razmišljali drugače. Tedne in tedne so vztrajali pri zvišanju plač javnih uslužbencev, ne da bi se vprašali, od kod je mogoče pridobiti sredstva in kakšna bi bila dolgoročna cena za celotno gospodarstvo in državo. Edini možni način je dodatno zadolževanje države.

Delo sindikalistov je postalo v zadnjih nekaj letih še bolj pomembno, kot kažejo podatki, pa tudi eno najbolje plačanih. Boljše povprečne plače kot sindikalisti imajo samo še v zračnem prometu, farmaciji in delodajalci. Drugo vprašanje je, ali se sindikalisti zavedajo tudi odgovornosti, ki jo prevzemajo nase s svojimi odločitvami. Grožnje s splošno stavko je lahko izreči, težje je zaposlenim pojasniti, kakšni so ekonomski argumenti zanjo in kakšen je možen dejanski izplen v pogajanjih, ki sledijo vsaki stavki ali potekajo celo med njo samo.

Frontalni spopad med javnimi uslužbenci in vlado bi lahko prinesel splošno razdejanje; napravil bi neposredno škodo, otežil reševanje krize, ogrozil institucijo socialnega dogovarjanja in napravil razpoloženje še bolj živčno. Kdor koli bi bil začasni zmagovalec v takem spopadu, bi bili na koncu na škodi vsi. Zato sta sprti strani tako rekoč dolžni skleniti sporazum. To zahtevata razum in spodobnost.

Iz NeDela

Še več sindikatov je za stavko Foto: Jože Suhadolnik/Delo