V neravnovesju

V Sloveniji bi po napovedih ministrstva za šolstvo lahko že leta 2017 dobili nov, dualni sistem poklicnega usposabljanja, v katerem učenci in dijaki ob poklicnem izobraževanju v poklicnih šolah opravljajo veliko več praktičnega usposabljanja pri delodajalcu. Zaželen stranski učinek reforme, na katerega upajo delodajalci, ki na trgu dela kljub veliki brezposelnosti v določenih primerih zaman iščejo kadre z ustreznimi kompetencami, bi bilo še povečano zanimanje mladih za deficitarne poklice. Kar zadeva zadnje, so neskladja na trgu dela, vsaj na prvi pogled, precej nelogična – na eni strani armada ljudi na borzi dela, na drugi strani podjetja, ki ne najdejo ustreznega kadra.

Na nedavnem posvetu, na katerem so si udeleženci razbijali glave z iskanjem rešitve, se je k besedi prijavil kadrovik iz Anglije in pojasnil, da vprašanje sploh ni zapleteno. Poklici, v katerih imajo zaposleni minimalne plače, izgubljajo privlačnost in množičnost. Razen redkih izjem jih opravljajo ljudje, ki nimajo druge možnosti. Z dvigom plače problem kmalu izgine – vsaj tako je to na Otoku. Nasvet za konjunkturo, so prikimavali slovenski delodajalci, ki si v čakanju na boljše čase pomagajo z lastnimi izobraževalnimi centri, da dopolnijo znanje, ki ga na trg dela pošiljajo slovenske poklicne šole. Vzrok za luknje v teoriji so verjetno slabi in, vsaj v primeru gradbenikov, tudi zastareli učni programi, čeprav bi jih po zakonu vsakih pet let morali prenoviti, medtem ko za luknje v praktičnih znanjih ne more biti dvoma.

V sedanjem sistemu je za triletne programe predpisanih od 24 do 55 tednov praktičnega usposabljanja. Žal se večina šol z redkimi izjemami odloča za 24-tedenske programe. Nič ni narobe, če so frizerji dobro podkovani v zgodovini – prav nasprotno; če bi bila raven splošnih znanj na poklicnih šolah višja, bi se za te šole odločalo več mladih, ker bi bil študij na fakultetah tudi zanje dostopnejši. Narobe je, če po končanem šolanju pride v frizerski salon frizer, ki ga v šoli niso naučili barvanja in striženja las.

Dejstvo je, da dualni način s seboj prinaša bistveno večji obseg praktičnega usposabljanja pri delodajalcu. V Nemčiji in Avstriji imajo učenci, ki so vključeni v vajeniški sistem, od tri do štiri dni na teden usposabljanje na delovnem mestu, v šoli preživijo le en do dva dni na teden. Vajeništvo finančno podpira tudi država in podjetje, ki ima zaposlenega vajenca, dobi zanj na leto petsto evrov, če vajenec naredi maturo pa še dodatnih tisoč evrov.

Sistem očitno ni poceni, a finančno izčrpana država in opešano gospodarstvo nista edini vzrok, da z njegovim uvajanjem hitimo zelo počasi. V Sloveniji imamo na 61 šolah s poklicnimi programi skupaj 6000 učiteljev, od teh je 1962 predavateljev strokovno-teoretičnih predmetov. Če bi z dualnim sistemom rešili problem deficitarnih poklicev in ustreznih kompetenc, bi po drugi strani ustvarili množico brezposelnih učiteljev.