V prihodnje bo težje

Z desetimi leti na oblasti se nemška kanclerka Angela Merkel v dolžini vladanja postavlja na ugledno tretje mesto za Helmutom Kohlom (šestnajst let) in prvim povojnim kanclerjem Konradom Adenauerjem (štirinajst). Zaradi begunske krize in terorističnih napadov pa je vse bolj jasno, da pred Nemčijo in Evropo šele zdaj vstajajo resnično zgodovinski izzivi.

Še pred nekaj meseci bi bilo to slišati čudno, saj sta prvo desetletje Angele Merkel zaznamovali svetovna finančna in evrska dolžniška kriza. Reševala jih je z zaslombo na (zahodno)nemške izkušnje, medtem ko begunski naval in teroristično divjanje presegata vse, kar smo se lahko naučili v zadnjih desetletjih. Za spopad z njima tudi ne bodo zadostovale nacionalne meje, potrebni bosta veliko večja enotnost Evrope in odločnost demokratičnih sil vsega sveta.

Prvo veliko preizkušnjo za gospodarsko in politično ureditev, kakršna je izšla po hladni vojni, je Evropa pod pragmatičnim vodstvom Merklove in z vztrajanjem pri diplomatskih rešitvah vsaj za zdaj prestala v Ukrajini. Islamski skrajneži, ki za orožje uporabljajo lastna telesa, pa niso dediščina evropske realpolitike, ampak groznih časov zgodovine, ko so zmagovali najbolj brezobzirni in kruti. A bo morala Evropa tudi tu vztrajati pri načelih, zaradi katerih je bila v preteklosti tako uspešna, ter jih povrhu še izvažati drugam. Zadnji meseci so namreč pokazali, kako mogočno novo sredstvo pritiska je pripravljenost milijonov na beg v obljubljeno deželo.

Tudi zato bo morala nemška kanclerka že kmalu predstaviti končno vizijo v ozadju sedanjih včasih spornih odločitev, čas pa bi bil tudi za namig, ali se bo spustila v še eno volilno tekmo. V nasprotnem primeru bo morala predstavljanje vizij dovolj kmalu prepustiti nasledniku, če hoče, da vladavina unije CDU/CSU preživi njeno. Po desetih letih Angele Merkel namreč v Nemčiji in Evropi spet enkrat velja stara politična krilatica o veliki praznini v senci mogočnega drevesa.