Agencija, ki je edini in vrhovni nadzornik vseh zavarovalnic v državi, je imela v primeru Vzajemne skrajno nenavadno vlogo in samo upamo lahko, da je pri drugih zavarovalnicah bolj vestna, predvsem pa hitrejša. Čeprav bi morala redno nadzirati poslovanje Vzajemne že polno desetletje, so dosedanji nadzorniki očitno marsikaj spregledali.

Kako si pojasniti, da sta šele Dušan Kidrič in Irena Kos našla naložbo 700.000 evrov našega zdravstvenega denarja v tvegani luksemburški sklad, od koder se denar morda ne bo vrnil nikoli več? Kako si razložiti, da sta šele zdaj odkrila neko družbo, ki jo je ustanovil Marko Jaklič že pred šestimi leti in je »šlo marsikaj skoznjo«? In kako razumeti, da Kidrič in Kosova, ki sta bila v Vzajemni v imenu državne agencije, tega nista razkrila članom Vzajemne sama od sebe, ampak sta zapisala ugotovitvi nekje vmes in mimogrede na sto in večstranskem letnem poročilu?

Upokojenci nadzorni agenciji, ki je postavila v imenu države v Vzajemno Kidriča in Kosovo, ne zaupajo. Seveda, kako verjeti, da je direktor agencije Mihael Perman, ki je pred potezami mladih podjetnežev dolgo mižal na obe očesi, nenadoma zainteresiran do potankosti izvedeti za vse njihove poslovne poteze? Kako zatrdno vedeti, da nista prišla izredna upravitelja le zabrisat sledi za mladimi podjetneži?

Morda je bistvena priložnost za Zvezo društev upokojencev ravno v tem, da kot civilna družba pogledajo v drobovje Vzajemne in končno poimensko razkrijejo, kdo vse v tej državi se je iz nje napajal. Tega izredna upravitelja pod patronatom državne agencije nista (z)mogla. Vzajemna z 900.000 zavarovanci je vendarle ogledalo naše družbe. Da le ne bo tudi civilna družba otrpnila pred imeni na pogodbah.

Iz torkove tiskane izdaje Dela

Foto: Aleš Černivec/Delo