V senci nogometa

Danes se začenja tridesetdnevni finale pred velikim finalom 13. julija. Žal ne le v najpopularnejši ekipni igri na svetu, ampak bo to tudi čas predčasnih volitev v Sloveniji, ki bodo verjetno ostale v senci ne le počitniškega obdobja, ampak tudi nogometnega praznika.

Vrednostnih sodb, zakaj in kako smo se znašli v absurdnem položaju, ko bo veliko volivcem onemogočeno glasovati, ni več smiselno podajati – s takšnimi volitvami se je treba sprijazniti, čeprav bomo na njih krojili prihodnjo usodo države in njenih prebivalcev.

Pred začetkom uradnega dela kampanje se spopadamo z nekaj dilemami. Prva je volilna udeležba, ki bi lahko bila rekordno nizka. Vsaka koalicija, ki bi nastala v teh pogojih, bo pod še večjim pritiskom, kot bi sicer bila, saj bodo ukrepi, ki jih bodo politiki morali sprejemati, zahtevali veliko legitimnosti in sprejemljivosti. Najboljši odgovor na to bi bila spodobno visoka volilna udeležba, ki bi pritrjevala obrabljeni floskuli, da so volitve praznik demokracije. Če se zgodi abstinenca, bomo priča sedmini – kajti povsem mogoče je, da bo potem težko sestaviti koalicijo, kar bi le poglobilo prestižni boj politične elite. Posledice takega razpleta bi bile tragične, saj bi se nadaljevala izključujoča, blokovska, ideološka in nestrpna retorika. Rezultat tega je volilna abstinenca, ki je bila na evropskih volitvah kričeče povedna.

Zato ne preseneča, da delnice novih obrazov v teh dneh pridobivajo vrednost. To bo, kot vse kaže, še ena značilnost letošnjih volitev, ko se bo spopadlo novo s starim. Novi bodo lahko stavili na svojo neoporečnost, stari na izkušenost in programsko jasnost. Kaj bo ta mesec bolj prepričljivo? Pogled na borzo vrednosti delnic političnih strank kaže, da so v prednosti nove stranke z neomadeževanimi predsedniki strank, ker jim uspeva mobilizirati sicer apatične in utrujene volivce, tako levice kot desnice. Prav v preseganju blokovskih delitev pa se skriva uspeh vseh dosedanjih parlamentarnih zmagovalcev, česar se Miro Cerar dobro zaveda.

Čeprav naj bi bile nedavne evropske volitve velika šola za vse politične stranke, predvsem za tiste s sredine in levice, nam pogled na seznam pred velikim finalom razkriva, da od velikih besed o sodelovanju in celo povezovanju ni ostalo veliko. Nekaj majhnih sprememb je uspelo le novemu poslovodečemu predsedniku SD Dejanu Židanu in prvaku Desusa Karlu Erjavcu, ki sestavljata ohlapen socialdemokratski blok. Na drugi strani bodo liberalci s socialno noto solirali. Alenka Bratušek je ostala sama, Igor Šoltes se gre zelene, DL pa je – da bi se rešila »stečaja« – imenovala kriznega menedžerja.

Tudi na desni strani ni veliko bolje. Čeprav so se prvaki strank SDS, NSi in SLS v torek pogovarjali o sodelovanju, Ljudmila Novak in Franc Bogovič slabo skrivata nelagodje zaradi Janeza Janše. Kovanje koalicij z obsojenim politikom za korupcijo je spolzek teren za vsako politično stranko, še posebno takrat, ko je vprašanje poštenosti v predvolilni kampanji eno ključnih. In na teh volitvah bo šlo za to prav – kakšnim voditeljem in strankam bomo podelili odgovornost za iskanje poti iz labirinta, v katerega smo zapeljali v preteklih desetih letih.