Tiskane izdaje
Predsedniki držav v večini evropskih demokracij praviloma ne smejo posegati v politično odločanje, v gospodarstvo pa še manj. Za nemškega to velja dosledno, pri slovenskem pa smo že v njegovi kampanji videli, da mu je tudi na simbolni ravni bližje drobna obrt kot velike ekonomske teme.
Pa vendar je med obiskom nemškega predsednika Joachima Gaucka skozi vse uradno napovedane teme od konkurenčnosti, rasti in zaposlovanja do strateškega partnerstva ves čas iz ozadja bodlo prav vprašanje tako imenovane »privatizacije« in kako jo izpeljati. Ne vemo, ali je bilo tako zaradi nedavnega obiska premiera Cerarja pri kanclerki Merkelovi in njegovih zagotovil, da bomo sredi najhujše krize obljubljene prodaje tudi izpeljali, ali pa so letališče, telekom in proračunsko varčevanje preprosto tako dominantne teme, da jih ni mogoče obiti.
Slovenski izvoz, zaradi katerega še nekako držimo glavo nad vodo, je v ogromni meri odvisen od prijaznosti nemškega trga. V Evropi ta čas poteka pravi spopad med zagovorniki »mehčanja« maastrichtskih pravil, kar bi tudi Franciji omogočilo socialno znosno preživetje krize, in privrženci nemške politike varčevanja. Ker je Unija načelno še vedno skupnost osemindvajsetih enakovrednih glasov, šteje glas vsake države.
A če izmenjava izkušenj v socialnem dialogu, kar je bila ena osrednjih tem obiska, pomeni razvpito »agendo 2010« nekdanjega kanclerja Schröderja, se nam navadnim smrtnikom ne piše nič dobrega. Socialdemokrat, ki se ga je prijel vzdevek Genosse der Bosse (tovariš šefov), je namreč do te mere »fleksibiliziral« nemški trg dela, da od nekoč zgledno socialne države ni ostalo veliko.
Brez nemške pomoči se bomo težko izvlekli. Izbira, četudi ni v rokah predsednikov, ni lahka. Krivi pa smo si sami.
