Tiskane izdaje
Kar je bil kranjski Merkur leta 2010 za slovensko gradbeno in tehnično industrijo, je Mirko Tuš leta 2016 za slovenskega kmeta in dolgo verigo slovenske živilskopredelovalne industrije.
Približno tako bi lahko zapisali ob najnovejši odločitvi bank, da Mirku Tušu dajo še eno priložnost in vsaj še za štiri leta podaljšajo obstoj trgovskega dela njegovega holdinga – Engrotuša. Tušu je v teh dneh še enkrat čudežno uspelo prepričati cvet bankirjev v nov, tokrat že tretji reprogram milijonskih posojil. Verjetno je pri tem prišla prav tudi pomoč politike, ki si po prodaji Mercatorja hrvaškemu vplivnežu Ivici Todoriću in njegovemu Agrokorju pač težko privošči izgubo največjega slovenskega trgovca. Čeprav še vedno ni povsem jasno, ali se je politika naslonila na Tuša ali pa je bilo obratno, ko so iz kabineta predsednika vlade tik pred koncem leta pricurljale ideje o oblikovanju potrošniške zadruge Tuš-Coop, te pri prepričevanju bankirjev gotovo niso škodile. Vemo sicer, kako se je končalo, ko se je prodajal Mercator in ko so isti akterji (Tadej Slapnik in njegov Forum Socialnega podjetništva) v orbito izstrelili ideje o prvi slovenski kooperativi Naš Mercator; takrat je Mercatorjev vlak hitro odpeljal v Zagreb, prav tako kot bodo zdaj v košu verjetno končale menda dobro plačane študije o kooperativi Tuš.
Nov bančni odpustek Mirku Tušu seveda še ni zagotovilo, da bo največji slovenski trgovec tudi preživel in izplaval iz primeža bank. Tega se verjetno zavedajo tudi bankirji, ki so pri reševanju Tuša ravnali po načelu »podaljšaj« (reprogram) in »prepreči« (najhujše), vsebinsko pa se v reševanje Tuševega trgovskega imperija niso spuščali. Reševanje trgovca naj bi namreč temeljilo na fantazmi, da bo Mirko Tuš z odprodajami svojega premoženja zbral dovolj denarja za povračilo milijonskih posojil. Za takšno ravnanje pregovorno previdnih bankirjev je sicer mogoče najti logično razlago tudi v tem, da je Mirko Tuš preprosto prezadolžen, pa tudi preveč vpet v lokalno okolje, da bi ga čez noč poslali v stečaj. Verjetno si bankirji torej niso želeli nakopati jeze in besa več kot tri tisoč Tuševih trgovk ter približno 2000 dobaviteljev, ki imajo v Tušu tretjega, nekateri pa celo drugega največjega kupca svojega blaga.
Zdaj, ko je poglavje s finančnim prestrukturiranjem zaključeno, se seveda začenja resno delo. In cel kup novih težav za Mirka Tuša. Tudi če odmislimo pritiske iz politike in gospodarstva, da je Tuš treba ohraniti pri življenju zaradi posledic na dolgo verigo dobaviteljev, bo zanimanje upnikov za kooperativnost pri uresničevanju načrta finančnega prestrukturiranja pač odvisno od tega, kako bo Tuš vračal z reprogramom dogovorjene obveznosti, ter od tega, kako so njihove terjatve zavarovane. Če ne bo, se morda tudi lojalnost upnic lahko obrne. To pa pomeni, da bodo banke tudi poslej trgovcu močno gledale pod prste, Mirko Tuš pa bo ostal le še upravljavec imperija, ki ga je začel graditi pred več kot četrt stoletja, a ga tudi močno zadolžil in skoraj spravil na kolena.
