V spirali negativizma

V eni od nedavnih »revoltiranih anket Dela« so bili ljudje prepričljivo večinskega mnenja: zapleti pri imenovanju vodstva Komisije za preprečevanje korupcije so del prizadevanj za uničenje institucije. V središču dogajanja se je znašel predsednik države Borut Pahor in le vprašanje časa je bilo, kdaj se mu bodo slaba ravnanja v zvezi s tem vrnila kot bumerang.

Meritve javnega mnenja Vox populi so pred dnevi te sume potrdile in kvantificirale. Borut Pahor je po trinajstih mesecih zdrsnil s položaja najbolj priljubljenega politika, prehitel ga je Dejan Židan, ki se je mimogrede povedano od svojega strankarskega predsednika Igorja Lukšiča bolje odrezal za kar štirinajst mest.

Gibanja v javnem mnenju v zadnjem času nas napeljujejo na vprašanje, kako jih razumeti, in razmišljati je treba v dveh smereh. Prva pove, kaj se dogaja med politiki in strankami, ki vodijo aktivno dejavnost, se zavzemajo za koncepte ali vlečejo za državo pomembne aktivne poteze. Druga smer pa je ta, ki razloži trende padanja ali povečevanja popularnosti zaradi napak konkurence.

Pahorjev padec popularnosti sodi v kategorijo aktivnih dejanj ali aktivno opustitev potrebnih dejanj. Ko so ljudje povedali, da se jim zdi, kako so v zvezi s KPK na delu prizadevanja, da bi se uničila institucija, so zelo jasno detektirali nosilca te dejavnosti in mu hkrati pripisali povsem nedvoumno vlogo.

Enako je v tradicionalnem razmerju med levico in desnico ter znotraj njih. SDS je v zadnji meritvi Vox populi povečala prednost pred drugouvrščeno SD na račun aktivne diferenciacije proti SLS in NSi, večino s trženjem tesnobe ob »udbovskih arhivih«, kajti dobrih devet odstotkov vprašanih več bi se njej v korist udeležilo volitev kot prejšnji mesec, ko je bila napovedana neudeležba kar 33-odstotna.

Po drugi strani pa opozicija očitno pridobiva tudi po pasivnem principu, to je preprosto zato, ker vladne stranke delajo slabo in ne ker bi bile same dobra alternativa. Ta del javnomnenjske logike je najbolj skrb vzbujajoč, saj je voda na mlin političnih praks, ki so se v Sloveniji že izkazale za katastrofalne.

Drugače povedano. Ankete tega meseca se odzivajo bodisi predvsem na učinke slabe politike bodisi na učinke, še slabše od nje. Alternative niso alternative, ampak se kažejo kot zanikanja. SDS je izračunala, da se ji radikalizacija sovraštva spet izplača, in zajeti poskuša nezadovoljstvo ljudi nad neučinkovito vlado in korumpiranimi lobiji, ki jim – vse bolj se zdi da hote – noče stopiti na prste. Kakor da spet vstopamo v spiralo negativizma.

V tej shemi se predsednik Pahor kot oskrbnik postopka za izbiro KPK in kot nekdo, ki v očeh številnih ljudi vodi demontažo te institucije, kaže kot nacionalni problem št. 1. Vsaj na simbolični ravni je tako in radikalizacija sovražnih političnih drž po vzorcu SDS, ki je Slovenijo pred poldrugim letom skoraj že spravil na boben, bo govorila proti njemu. Enako velik problem pa so protikorupcijske drže vlade, ki bledijo, kot bi se vdale v svoj politični konec in javnomnenjsko smrt.