V Strasbourg po pravico

Slovenija je z vložitvijo meddržavne tožbe proti Hrvaški na evropskem sodišču za človekove pravice verjetno izrabila eno od zadnjih možnosti za približno sprejemljiv zaključek do zdaj povsem ponesrečene zgodbe o zagrebški Ljubljanski banki (LB) in njenih hrvaških dolžnikih. Ali bodo imeli sodniki v Strasbourgu kaj razumevanja za človekove pravice naše države (predvsem pa davkoplačevalcev), ki jih finančno krni politično okuženo hrvaško pravosodje, bomo sicer videli šele čez približno dve leti, ko bo znano, ali bodo tožbo sprejeli ali zavrgli.

Ob tem pa se postavlja več vprašanj. Prst uperjamo tudi v vse prejšnje vlade, ki so imele dobri dve desetletji časa za ureditev teh zadev. Recimo, zakaj je Slovenija šla v takšno sodno internacionalizacijo spora šele po tem, ko smo na istem evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) leta 2014 izgubili 385 milijonov evrov vredno tožbo? Je ESČP zdaj res najbolj pravo mesto za reševanje tega spora, glede na to, da je bilo pred dvema letoma pristransko v škodo Slovenije, kar je nakazalo tudi ločeno mnenje ene od sodnic? Ne dvomimo, da v Strasbourgu zdaj zelo dobro poznajo zgodbo zagrebške podružnice LB, a kljub temu bi pričakovali, da bi Slovenija iskala pravico (tudi) na sodišču EU v Luksemburgu - in lobirala tudi znotraj evropske komisije. Obe državi sta članici Unije in normalno bi bilo, da bi uporabili tudi njeno sodišče in druge institucije. Argument več za odločnejšo držo Slovenije je lahko tudi dejstvo, da so med dolžniki LB, ki jih ščiti hrvaško »krivosodje«, tudi podjetja, kot sta naftni velikan Ina ali PIK iz Belja, že več let v lasti Agrokorja, prevzemnika Mercatorja. Zanimivo, ni kaj.

V širšem smislu pa (ponovna) prestavitev zgodbe o LB v Strasbourg ob nadaljevanju arbitražne sage v Haagu spet opominja, da Slovenija pri ureditvi ključnih sukcesijskih vprašanj z južno sosedo zdaj ni nič bliže, kot je bila pred četrt stoletja.