V temni luknji

Stroškov neomejenega uvoza surovin si Slovenija prej ali slej ne bo več mogla privoščiti.

Objavljeno
13. marec 2014 19.47
Stavka rudarjev Hrastnik
Borut Tavčar, gospodarstvo
Borut Tavčar, gospodarstvo
Zgarani in praviloma starejši stavkajoči rudarji v temi rudnika Trbovlje-Hrastnik so precej natančen odraz vsega, kar je narobe v energetiki, državi, Evropi in svetu. Brez kratko-, srednje- in dolgoročne vizije, kako državo organizirati tako, da bo omogočala blaginjo za vse, ne le za izbrane, so nujna posledica revni in pogosto še veliko bolj brezpravni kot v zasavskem primeru.

Zasavski knapi so namreč zaposleni v družbi, ki je v državni lasti, za te pa se interventna rešitev za zdaj še nekako najde. Se bo država pač še malo zadolžila, kot se je ta teden. Drugače je z zasebnimi družbami, ki jih stiskajo davki in prispevki, njihovi zaposleni pa so le številke, ki se jih pač prestavi iz ene kategorije v drugo. Malo je razburjenja, potem pa je spet vse po starem. Kot da ljudstvo nekje v podzavesti čuti, da je Slovenija projekt, kako izbrane narediti bogate, zato se niti ni vredno preveč truditi za kaj boljšega.

Kopanje premoga je anahronizem tega časa. Tako vsaj kažejo opisi v »temi, vlagi, blatu in prahu« stavkajočih rudarjev. Za povrhu so cene elektrike na trgu tako padle, da termoelektrarne na premog proizvajajo izgubo. Tudi Premogovnik Velenje je v težavah, najbolj zaradi posojil, ki jih je najemal za kupovanje podjetij, ki niso povezana z energetiko. Z dragim premogom niti povsem nov Teš 6 ne bo imel dobička. Sindikati ob tem ne bi dali iz rok ničesar, čeprav bi to pomenilo umik rudarjev iz nezdravih delovnih razmer. Za to je država pravzaprav namenila precej denarja, ki pa, kot je videti, ni končal v pravih rokah. Sploh ne v rokah človeka, ki bi verjel, da je energetika lahko tudi povsem drugačna, na dnevni svetlobi.

Država smo vsi državljani, kar pomeni tudi to, da bi morali skupaj domisliti strategijo razvoja energetike in vsega drugega za 50 let naprej ter določiti obetavne panoge, ki jih bomo razvijali. Zdaj se kot taka nazorno kaže obdelava in predelava lesa. Ker gre za predelavo biomase, bi lahko nekaj izkušenj prenesli tudi v obdelavo popolnoma legalizirane konoplje. Iz nje in tudi iz lesa je mogoče pridobivati biogorivo, proizvesti plastiko, gradbeni material, tekstil, papir, konoplja pa je tudi zdravilna, take so vsaj analize. Ustaviti je treba tudi izvoz surovin in energentov z odpadki. Stroškov neomejenega uvoza nafte, plina, elektrike in hrane si Slovenija prej ali slej ne bo več mogla privoščiti. Če se na to pripravimo, bo precej lažje. V zadnji ujmi je postalo jasno tudi to, da je družba brez elektrike nemočna. A nekateri še vedno nočejo imeti v svojem vidnem polju nobenih električnih vodov.

Zakonodajo bi bilo treba poenostaviti, v vsak predpis in akcijski načrt zapisati merljive cilje, državna uprava bi morala pri enotnem okencu pomagati vsem z zanimivimi idejami, ne pa jih pošiljati od okenca do okenca, dokler ne ugotovijo, da se projekta sploh ne da izpeljati, in gredo na tuje. Fakultete pa bi lahko za del državnega denarja raziskovale in pripravljale inovativne rešitve, ki bi jih lahko uresničila domača podjetja.