Tiskane izdaje
Da je to najbolj modra politična parola, kar jih je kdaj prebral, je dejal ugledni Komižan dr. Joško Božanić, ko je pokazal na napis nad portalom mestne čitalnice. Tam je vklesano: »Požrtvovalnost, značaj in delo – edina rešitev za domovino.« Pri nas so drugačne parole. O jamranju in rešitvah, o značaju pa nič. Delo se pri nas meri po številu dodatkov k plači in izplačanih dvojnih kilometrinah in sejninah, požrtvovalnost pa se kaže le v reševanju političnih zadnjih plati.
Ne bomo kazali s prstom, saj je v javni upravi in visokem šolstvu večina takih, ki ne zlorabljajo sistema, ki se ne prekladajo z ene funkcije na drugo in ki znajo živeti tudi, ko so odklopljeni od javnega denarja. Kljub temu pa te (ne)majhne denarne akrobacije, ob znanih velikih gospodarsko-bančnih ropih, izrisujejo sliko države, ki jo uničuje trop plenilcev. Zdaj z večjim, zdaj z manšim (iz)plenom.
To, da je zgodba o dodatkih, ki smo jo razkrili v Delu, tako silovito treščila v javnost, je, poleg spoznanja, da je za nekatere izbrance kreativno tatinstvo postalo življenjski slog, prineslo najmanj dve dobri stvari. Tisti, ki iščejo javni denar v polju sistemske korupcije, bodo dvakrat premislili, ali se to splača, poleg tega se razvija ostra javna razprava o stranpoteh, o ugledu in s predlogi, kako sistem spremeniti.
Toda vladni vrh se je raje odločil za splošen politični odpor, vrh univerze in nekatere fakultete pa za taktiko sprenevedavega skrivanja v gozdu z upanjem, da bo minilo. Pa ne bo. Po papirjih brskajo novinarji, zbirajo jih nadzorne ustanove in proučujejo kriminalisti. Ker se zgrešene taktike ne opuščajo, tudi odstopov ni od nikoder, je zdaj že jasno, da se ta igra ne za vlado ne za visoko šolstvo ne bo dobro končala. Tokrat ni več v igri denar, pač pa izguba ugleda. Še je čas, da preberejo vklesani napis.
