V upanju na boljše čase

Če ne bo septembra, tik pred lokalnimi volitvami, sklicana kakšna izredna seja, se je ljubljanski mestni svet v trenutni sestavi ta teden poslovil. Verjetno jih ni veliko, ki bodo pogrešali politični šov, ki so ga zadnje mesece v neposrednem prenosu zasedanj lahko spremljali tudi volivci. Preteklo štiriletno obdobje je vsekakor minilo v znamenju utečenega glasovalnega stroja Liste Zorana Jankovića, ki je brez najmanjšega odstopanja potrdil vse, kar mu je župan naložil. Kakšna so pri posameznih, za občane še kako pomembnih odločitvah mnenja, razmišljanja in argumenti petindvajseterice, ki je z absolutno večino popolnoma nadvladala ta organ, ne vemo, ker se v veliki sejni dvorani magistrata oglašajo le izjemoma, zato pa toliko bolj vestno pritiskajo na glasovalne tipke.

Desna opozicija je prepogosto »navduševala« s svojim nepoznavanjem osnov delovanja lokalne ravni. Največja opozicijska stranka SDS se je v zadnjem času vse bolj zatekala tudi k obstrukciji. Kaj drugega jim niti ni preostalo, saj so se s skoraj redno odsotnostjo dveh članic – ena se je pred štirimi leti celo potegovala za županski položaj – še sami dodatno oslabili. Klasičen in pričakovan besedni boj med vladajočimi in nasprotniki so (pre)pogosto zaznamovali nekulturni izpadi, pri čemer sta prednjačila večni pretendent za županski prestol iz vrst Zelenih in sam župan. Vpitje in žaljivke, ki smo jih poslušali, se pač ne spodobijo ne za njuni funkcij ne za mesto razprave.

Pa tako imenovana leva, konstruktivna opozicija? Glede na delovanje bi jo lahko označili tudi za tiho koalicijo. Oktobra bo jasno, kako se bo izrazita pasivnost strank, kot sta SD in Desus, odrazila na njuni moči v Ljubljani. Če se ne bodo hitro prebudili in aktivirali, bo rezultat lahko porazen.

Za popolno odsotnost tehtne razprave s podajanjem jasnih informacij in argumentov pa je veliko kriv sam župan. Na utemeljene pozive, naj pojasnijo neko odločitev, se on, njegovi podžupani in strokovni sodelavci sploh ne odzivajo več. Janković kvečjemu s posplošenimi navedbami zavrne očitke opozicije (ter medijev in občanov) in jih označi za predvolilno nabiranje točk. Pri tem sam sejo, na kateri poda županovo poročilo, izrabi predvsem v piarovske namene, za občino negativne, a pomembne zadeve, kot so podražitve del, spremembe pogodb ali na primer izguba 56-milijonske tožbe proti državi, pa zamolči. Tako je zreduciral vlogo mestnega sveta na organ, ki mu ni treba vedeti nič in je tam zgolj zato, da potrjuje njegove odločitve.

Glede na vse zapisano si lahko le želimo, da bodo prav vse stranke izdatno prevetrile svoje vrste in na kandidatne liste, o katerih bodo Ljubljančani odločali v začetku oktobra, uvrstile ljudi, ki bodo v mestnem svetu videli kaj več kot zgolj podaljšano roko izvršilne veje oblasti ter bodo dodeljeno funkcijo – pa četudi bodo pristali v opoziciji – opravljali odgovorno in predvsem v korist občanov. Najvišji organ odločanja v največji slovenski občini bi si to vsekakor zaslužil.