V zmagovitem položaju

Morda je srečna, vsekakor pa je zanimiva okoliščina, da je te dni iz Bruslja prišel Slovenijo »spodbujat« nekdanji svetovalec poljskega sindikata Solidarnost. Zdaj je Janusz Lewandowski evropski komisar za proračun in nihče mu ne more očitati, da svojih sporočil za Slovenijo ni povedal pozitivno, psihološko pomirjajoče, čeprav s stvarnimi argumenti o nalogah, ki morajo biti opravljene. V dneh, ko v Sloveniji nastajata t. i. slaba banka in novi državni holding, je dal jasno vedeti, da gre tudi Evropska unija v nov recesijski cikel. Za rešitev, je dejal, preprosto ni čudežnega orožja.

Res pomembno pa je bilo to, kar je komisar povedal spotoma. Na primer: Evropa lahko obstane le kot ustvarjalna mešanica gospodarskih politik, in da bi našli tako mešanico, se ne sme govoriti le o varčevanju. Seveda je res, da je treba pridobiti zaupanje mednarodnih finančnih trgov, toda res je tudi, da realističen program sestavljata še gospodarska rast in odpiranje delovnih mest za mlade. In naprej: investiranje v revnejša območja Evrope prinaša položaj »win-win«, saj vsi nekaj pridobijo. Eni delovna mesta in infrastrukturo, drugi posel, dobiček in varen okvir EU, ki ga prek kohezijskih skladov sistemsko omogoča načelo meddržavne solidarnosti.

Kaj je torej evropskega komisarja vodilo k ugotovitvi, da je v »tej lepi državi čutiti velik pesimizem in padec samozavesti«?

Če je kaj točno, je točna njegova zaznava splošnega slovenskega pesimizma. Od tu nazaj bi sklepali, da se v Sloveniji ne vodi politika, ki bi vodila v položaj »win-win«. Lewandowski je torej Slovenijo obravnaval s tonom osebnostne pomirljivosti; zakaj jo predsednik vlade obravnava z nepojenjajočo osebnostno nepomirljivostjo?

Imamo dva osebnostna modela in dve disidentski tradiciji, poljsko in slovensko. Prva gradi na pričakovanju, ki ga glede Slovenije izraža tale vključujoča izjava: »Od tako razvite in sodobne države, kot je Slovenija, pričakujem podporo in argumente, ki bodo koristile vsej EU.« Druga gradi na vzpostavitvi izključujočega modela »stricev iz ozadja«, potem na spopadu z njim in končno na ultimativnem obračunu s silami zla. V tej shemi ne more biti zmagovitega položaja, v prvi pa so rezultati, ki vzbujajo optimizem.

Sporočilo komisarja Lewandowskega je bilo, da EU (z)more uveljaviti meddržavno solidarnost. Iz solidarnosti vodi logično zaporedje optimizma, kajti, kar je dobro, vodi v dobro, in kar je slabo ali slabonamerno, vodi v slabo in slabonamerno.

Morda je torej srečna okoliščina, da je kot komisar Sloveniji v vzpodbudo prišel poljski liberalec, ki je bil v času slovenske pomladi in pred zlomom berlinskega zidu sodelavec Solidarnosti iz ladjedelnice v Gdansku. Kot ekonomist se je izšolal tudi na Harvardu in se naučil, kako se ekonomskim stvarem streže tudi zunaj okvirov dogovorne ekonomije in domačijske politike. Mar ni prav to dvoje še vedno problem Slovenije? Mar ni problem Slovenije začarani krog nesolidarnih in nedobronamernih ljudi? Mar ni splošni nacionalni pesimizem plod slabih izkušenj z vsemi, ki so se dokopali do oblasti, moči in vpliva? In končno: Mar ni nekaj narobe z ljudmi, ki si takšno elito dovolijo?