Varljivo dolgočasje županske izbire

Teden, katerega konec držite v rokah, je postregel tudi s kandidati (in kandidatko) na ljubljanskih nadomestnih županskih volitvah. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je vsa stvar predvidljivo dolgočasna, sploh potem, ko se je za ponovno kandidaturo odločil Zoran Janković, pogled pod gladino pokaže dosti bolj pestro sliko.

Čeprav so bili pogledi večinsko usmerjeni v Jankovića in njegovo, hm, razpetost med Šubičevo 4 in Mestnim trgom 1, so se zanimive stvari dogajale tudi drugod, pa pri tem ne mislimo le na kandidata Zelenih Mihe Jazbinška in njegove trditve o sistemski korupciji.

Menda so na desnem delu političnega spektra kar precej trudili, da bi našli skupnega kandidata, ki bi se lahko postavil Jankoviću po robu. Kandidatura Mojce Kucler Dolinar je bila tako – podobno kot Jankovićeva – nekako pričakovana, saj se je o njej špekuliralo že dalj časa. Tisto, kar malenkost preseneča, je dejstvo, da je pobuda za njeno kandidaturo prišla iz vrst SDS in ne matične NSi.

Da stvari niso enostavne, je pokazala tudi odločitev ljubljanske SLS, da nastopi s svojim kandidatom. Stranka Radovana Žerjava v prestolnici sicer že drugi mandat zapored nima nobenega svetniškega sedeža, zato je odločitev, da za župana predlagajo Matjaža Glavana, vsekakor povezana tudi s samopromocijo in gradnjo temeljev za prihodnje lokalne volitve.

A po drugi strani gre tudi za neke vrste protest oziroma dokaz politične samostojnosti, saj naj bi – po nekaterih neuradnih informacijah sodeč – pri SDS in NSi preveč računali na to, da jih bodo pri SLS kar avtomatično podprli. Še več: njihov županski kandidat Matjaž Glavan je v prvi izjavi za medije posebej povedal, da je SLS s svojim kandidatom nastopila zato, ker so zmerna sredinska stranka. Kar bi med vrsticami, če bi bili res zlobni, lahko razumeli kot klofuto SDS in NSi, češ da nista niti sredinski niti zmerni stranki.

Tudi na levici so se ubadali s podobnimi dilemami. Ali podpreti skupnega kandidata in kdo ta kandidat sploh bo. Navsezadnje so se pri Socialnih demokratih odločili, da ne podprejo nikogar, še manj nastopijo z lastnim kandidatom, v Zares pa so naredili natanko to in v ogenj poslali Vita Rožeja. Jankovićeva odločitev, da po neuspelem naskoku na mandatarsko mesto ponovno kandidira v Ljubljani, tako še zdaleč ni enoznačna.

Marsikdo namreč meni, da se je premier Janša z Jankovićevo selitvijo nazaj na lokalno raven znebil velikega tekmeca, opozicija pa je izgubila vodjo. No, to ni čisto res. Če bo Janković (ponovno) izvoljen, bo kot župan prestolnice verjetno dosti bolj v soju žarometov, kot bi bil sicer. Hkrati bo od parlamenta in tamkajšnjih dnevnih zdrah ravno prav oddaljen, fizično in simbolno.

Janković se torej bolj kot »umika iz državne politike«, pomika zunaj njenega ustaljenega centra in skuša ustvariti novega. Ali mu bo uspelo ali ne, je odvisno od številnih faktorjev. A v njunih dosedanjih »duelih« so se stvari skoraj vedno obrnile tako, da se je Janković Janši vrnil kot bumerang.

Res pa je, da je za Jankovića ponovna kandidatura za župana nekakšno tveganje. Konec koncev je župansko funkcijo formalno zapustil šele v drugi polovici decembra, zdaj pa se spet poteguje zanjo, kar bi mu kdo utegnil zameriti. Pred volitvami 25. marca je Zoran Janković resda nesporni favorit. A ankete mu lahko kažejo še tako veliko prednost, na koncu pa šteje le rezultat na volilno nedeljo. Zato je ta hip, na začetku kampanje, kakršnokoli sklepanje o končnem volilnem rezultatu malček tvegano početje. Če ne verjamete, vprašajte Janeza Janšo. Marsikdo meni, da se je premier Janša z Jankovićevo selitvijo nazaj na lokalno raven znebil velikega tekmeca, opozicija pa je izgubila vodjo. No, to ni čisto res. Ta hip, na začetku kampanje, je kakršnokoli sklepanje o končnem volilnem rezultatu malce tvegano početje. Če ne verjamete, vprašajte Janeza Janšo.