Tiskane izdaje
To je preventiva, za kakršno skrbijo vse države, na nemškem notranjem ministrstvu poudarjajo ob predstavitvi novega koncepta civilne obrambe, ki prebivalcem priporoča zaloge nujnih življenjskih potrebščin, državi pa dodatno skrb za nujno infrastrukturo, kot so zdravstvo, energetika ali telekomunikacije. Pripravljati so ga začeli še pred sedanjimi krizami, dodajajo.
V prvem katalogu varnostnih izzivov po hladni vojni ne omenjajo le zaščite interneta, komunikacij in »mehkih« ciljev, kot so železniške postaje ali nakupovalna središča, boljše izmenjave podatkov v Nemčiji in EU, odločnih ukrepov proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter večjega nadzora nad posedovanjem orožja, vse v okviru nemške in evropske zakonodaje. Govorijo tudi o civilni podpori vojski in morebitni ponovni vojaški obveznosti pa o hibridnih vojnah in asimetričnih napadih, tudi z orožji za množično uničevanje. Poudarjajo, da sta transatlantsko partnerstvo in Nato osrednja temelja tudi nemške varnostne in obrambne politike, notranja in zunanja varnost pa sta vse bolj povezani.
O dramatičnih spremembah zaradi hibridnih groženj je že aprila govorila visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini, varšavski vrh Nata pa je julija opredelil varnostne grožnje z vzhoda in juga, od državnih in nedržavnih akterjev, od vojaških sil in teroristov, od virtualnih in hibridnih napadov. Rusija, ki jo v Natu po aneksiji Krima ostro obtožujejo kršenja temeljnih načel mednarodne ureditve ter provokativnih vojaških aktivnosti, severnoatlantsko vojaško zvezo sama obtožuje obkrožanja in ogrožanja. Po prepričanju zahodnih kritikov pa tudi sedanje rusko vodstvo kaže iz zgodovine znane poteze tistih, ki jim demokratični umik z oblasti ne pride na misel, za njeno betoniranje pa potrebujejo notranje in zunanje sovražnike. Doslej je bila takšna politika bolj značilna za bližnjevzhodne voditelje v slogu sirskega predsednika Bašarja Asada, ki za obstanek na oblasti jemlje v zakup smrt stotisočev političnih in etničnih nasprotnikov ter beg milijonov. Boj proti teroristični Islamski državi, ki udarja tudi v Evropi, celo tem daje nekaj legitimnosti, a je »stranski proizvod« takšnega urejanja enega najbolj eksplozivnih območij sveta zgodovinski naval beguncev na staro celino. V slogu »za menoj potop« Natove in evropske karte vse bolj meša tudi eratični turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, njegov boj proti domačim političnim in etničnim nasprotnikom pa se vse bolj seli tudi v Nemčijo z njeno večmilijonsko skupnostjo prebivalcev turškega in kurdskega rodu. Mirovni projekt Evrope, ki je po stoletjih ubijalskih vojn končno postavila temelje sodelovanja in blaginje, pretresa tudi britanska referendumska odločitev za izstop iz EU.
Ob vsem naštetem ne preseneča, da hoče biti Nemčija pripravljena na takšne ali drugačne katastrofe, skladno s priporočili Nata pa povečuje tudi svoje obrambne sposobnosti. Sanje o koncu krvave človeške zgodovine so izsanjane, v minulih letih so nekateri jasno pokazali, da so svoje interese pripravljeni uveljaviti tudi s silo in da so ti nasprotni interesom demokratičnih držav. Svet ostaja nevaren.
