Varšavski nesporazum

Delo dopisniških kolegov s sedeža Evropske unije se je iz pregovornega uradniškega dolgočasja preobrnilo v zanimivo početje. Ni se še končala grška tragedija, ko se je že razplamtel spektakel reševanja pribežniškega presenečenja, in še preden bi se morala letos začeti prava drama zaradi britanskega izstopnega izsiljevanja, je izbruhnila še »poljska kriza«. Še tri mesece ni na oblasti, pa nova konservativna vlada v Varšavi že dela sive lase bruseljskim birokratom. Takoj se je vrnila v objem drugim višegrajskim »disidentom« in odpovedala že obljubljeno gostoljubje beguncem, ki so jim jih »vsilile« bruseljske kvote, mednarodno pozornost pa so pritegnile tudi korenite čistke ideoloških aparatov države, ki se jih je takoj lotila nova poljska oblast. Kjer ni šlo zlepa, je njihov večinski parlamentarni stroj čez noč spremenil zakonodajo, tako kot v primeru neuklonljivega ustavnega sodišča ali javnih medijev, ki so jih pred dnevi prelevili v neposredne organe propagande vladajoče desničarske stranke Zakon in pravičnost.

V evropskih ustanovah so najprej le opozarjali, a so se na njihova svarila, kakor je bilo tisto, da zakonsko spreminjanje delovanja ustavnega sodišča spominja na državni udar, v Varšavi ostro odzvali. Tudi zadnje grožnje evropskega komisarja za digitalno gospodarstvo in družbo Güntherja Oettingerja, da bo komisija zaradi nove medijske zakonodaje proti Poljski sprožila postopek o kršenju temeljnih evropskih vrednot, kar bi v skrajnem primeru lahko privedlo celo do odvzema njenih glasovalnih pravic v EU, ne bodo omajale nacionalnega ponosa desničarskih evroskeptikov, ki so jim konec oktobra poljski volivci podelili neomejeno oblast v parlamentu. »Nova« Poljska ne bo kar tako klonila pred »zunanjimi pritiski«, ampak se bo priključila višegrajskim in podobnim upornikom, ki vlagajo proti Bruslju tožbe zaradi nedemokratično vsiljenih begunskih kvot ali napovedujejo, da ne bodo spoštovali skupnih evropskih pravil o označevanju izdelkov z izraelskih okupiranih območij.

Voditelji naše skupne domovine se bodo v primeru »poljske krize« prvič podali v boj, ki bi ga morali po mnenju nekaterih začeti že prej proti orbanizaciji oziroma uvajanju neliberalne demokracije na Madžarskem. Spopad ne bo lahek, vsekakor pa bo zahteven že zato, ker bo utiral pot reševanju podobnih težav, ki se še obetajo EU. Možnost pojava novih nacionalnih oblasti, ki jim EU ne pooseblja več solidarnostnega načela »vsi za enega, eden za vse«, ampak bi raje »vsak zase«, čeprav bi pa še imeli tudi »od vseh zlasti zase«, nikakor ni omejena le na nekdanji sovjetski blok. Reševanje »poljske krize« utegne postati preizkusna točka, ki bo pokazala, ali ima EU kak vzgojni mehanizem za umiritev svojega upornega družinskega člana ali pa se je sama znašla v resni družinski krizi. Le kako se bodo sicer odzvale bruseljske strukture, če bo do podobnega popolnega prevzema oblasti skrajno desničarskih evroskeptikov prišlo v Avstriji? Ali pa, Republika ne daj, če se pripeti, da se bodo kakšnega podobno »neliberalnega« čiščenja sodstva in medijev, kakor se ga zdaj gredo na Poljskem, po prepričljivi zmagi na nacionalnih volitvah lotili francoski neodesničarji?