Tiskane izdaje
Ganljiv dokaz rodoljubja Zavoda 25. junij je ostal skoraj brez učinkov.
Kljub celotedenskemu zapletanju in začetni napovedi predsednika vlade, da je memorandum Slovenije, namenjen na arbitražno sodišče, slabo spisana domača naloga, je Janez Janša nazadnje označil gradivo za dobro in strokovno.
Vmes je bilo potrebno, da je premier na poti v Čile postal v Parizu in so mu člani odvetniške ekipe, ki zastopa slovensko državo pred tribunalom v Haagu, razložili, da argumentacije ne bodo spreminjali. Poslancem državnega zbora je bilo treba odvzeti mobilne telefone in poskrbeti, da izza zaprtih vrat ne bodo novinarjem in drugim pošiljali sporočil o dokumentu, za katerega države običajno vedo, da so stvar tajnosti, ne javnosti. Na koncu je bilo treba postreči z navideznim rezultatom: tokrat v obliki sklepa državnega zbora, da bo Slovenija kakršno koli odločitev, ki ne bo zagotovila ozemeljskega stika teritorialnega morja z odprtim morjem, razumela kot odločitev ultra vires, torej v nasprotju z mandatom sodišča.
Notranjepolitična predstava je bila bolj groteskna kot škodljiva, v njej je bilo več psihologije kot prava. Pravnih učinkov omenjeni sklep nima, podobno kot ne enostranska izjava hrvaškega sabora, sprejeta ob ratifikaciji sporazuma. Arbitre obvezujejo določila arbitražnega sporazuma, ne želje, hotenja, nemara grožnje pogodbenih strank, interpretativne izjave so namenjene samo domačim izračunom. Kažejo stisko tukajšnje politike in razgaljajo slovensko negotovost, ob kateri lahko briljira samozavestnejša, notranje trdnejša Hrvaška. Ministrica Vesna Pusić je slovensko razpravo v parlamentu pospremila s pronicljivim pogledom in nasmeškom Slovenci-že-vejo-zakaj-to-počnejo.
Odločitev vlade, da potrjevanje memoranduma prenese na parlament, je povzročila nekaj vznemirjenja. In vendar ni problematična, čeprav je povezana s kalkulacijami politike, ki se bo lahko čez leta, ko bodo arbitri izdali razsodbo, distancirala. Sam arbitražni sporazum govori o »pogodbenicah«, ki določita vsebino spora in predložita sodišču memorandum, torej o državah, Sloveniji in Hrvaški; zato ni mogoče trditi, da je to vsekakor pristojnost vlad in nikakor parlamentov. Medtem ko je Janši težko očitati, ker je vključil državni zbor, je njegovo upoštevanje gverilskih akcij civilnodružbenega gibanja, ki nima strokovnih argumentov, škodljivo. Kolateralna škoda, z vključitvijo načela ultra vires v državnozborski sklep, ni velika – navsezadnje smo se samo pokazali taki, kot smo. Težava je, da vemo, kako priročen vzvod pritiska so tovrstne iniciative praznega domoljubja in plitkega narodnjaštva; kako jih lahko vedno aktivira politika, ki so ji blizu maksimalistična stališča o meji in verjetno nikoli ne bo zadovoljna s kompromisom.
Pomenljivo je, da aktualni premier občuti tolikšno nelagodje v zvezi z arbitražo in zaradi arbitražnega sporazuma. Ta je vendar njegov otrok, ne Pahorjev. Predsednik vlade Janez Janša je bil tisti, ki je z brionsko deklaracijo leta 2005 formalno odstopil od parafiranega sporazuma Drnovšek-Račan. Dve leti kasneje se je na srečanju na Bledu s prvim ministrom Ivom Sanaderjem dogovoril, da bosta državi prepustili neurejeno mejno vprašanje meddržavnemu sodišču v Haagu. Ko je decembra 2008 Borut Pahor na čelu levosredinske vlade zablokiral hrvaška pogajanja z Evropsko unijo, sta ga v nadaljevanje dotedanje zunanje politike potisnila Janša in njegov vodja diplomacije Dimitrij Rupel. V spor med članico in kandidatko je hitro posegla EU s posrednikom Ollijem Rehnom in po dolgi blokadi se je obrat zgodil z novo premierko Jadranko Kosor in podpisom sporazuma, da bo o dokončni razmejitvi med državama odločala mednarodna arbitraža. Na referendumu junija 2010 so slovenski volivci podprli arbitražni sporazum.
Leta 2001 doseženi sporazum Janeza Drnovška in Ivice Račana je bil edini dvostranski pogajalski dosežek med Slovenijo in Hrvaško, parafirali sta ga obe vladi, toda ni se končal s sklenitvijo dogovora. Pa vendar bi Slovenija ravnala razumno, če bi samo vztrajala in potrpežljivo čakala. Hrvaška bi se s približevanjem Uniji znašla pod čedalje večjim pritiskom mednarodne skupnosti, naj ga sprejme. Dogovoru, ki je zagotavljal Sloveniji stik z odprtim morjem, bi se sosednja država težko izognila.
Arbitražno sodišče bo na koncu zelo verjetno proizvedlo rešitev, ki bo precej podobna bilateralnemu sporazumu. Za rezultat, ki bo naposled bolj ali manj isti, bo porabljena impozantna količina histerije in ne nazadnje tudi nekaj denarja.
