Včeraj in jutri

Vsaj glede tega, da želimo še naprej živeti v demokraciji, smo nekako enotni.
Objavljeno
07. junij 2018 06.00
Posodobljeno
06. junij 2018 21.41
30 let kasneje. INFOGRAFIKA: Marko Kočevar
Zrežirano naključje ali spontana zarota – nekaj blago ironičnega je v tem, da so bile nedeljske volitve natančno na trideseto obletnico ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic. Natančneje, na obletnico ustanovitve Odbora za varstvo pravic Janeza Janše, kot se je odbor najprej imenoval. Tri desetletja pozneje smo namreč spremljali (pred)volilno kampanjo, ki jo je – tudi po zaslugi medijev – vse do sklepnega dejanja volitev samih, potem pa tudi prve dneve za njimi, poganjalo priseganje strankarskih prvakov, kdo vse v novi vladi nikakor ne bo sodeloval z Janezom Janšo.

Težko je povedati, ali se je Borut Pahor včeraj, ko se mu je kot prvemu predsedniku republike v samostojni državi (končno!) zdelo vredno posebno pozornost nameniti enemu ključnih dogodkov v procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije, zavedal te blage ironije. Kot je težko reči, ali se je tega zavedal Janez Janša, ki ga na predsednikov sprejem ni bilo. V primerjavi z nekaterimi drugimi, ki so svojo neudeležbo pojasnili z dejstvom, da Pahor na sprejem ni povabil prvega med člani odbora, zaporno kazen prestajajočega Igorja Bavčarja, Janša svojega neprihoda ni pojasnjeval.

A ko je Pahor včeraj v nagovoru v predsedniški palači dejal, da naj bo odbor »večen navdih narodu in državi ter državljanom za medsebojno spoštovanje, spoštovanje različnosti, potrebno zaupanje in sodelovanje«, teh besed najbrž ni namenil le navzočim.
Danes točno opoldne bo v predsedniški palači sprejel zmagovalca letošnjih volitev in s tem začel pogovore o prihodnjem mandatarju. Teže in pomembnosti dogodkov v zvezi z JBTZ seveda ne gre primerjati z letošnjimi volitvami. Danes živimo v demokraciji in vsaj glede tega, da želimo v njej živeti še naprej, smo nekako enotni. A zdi se, da za sestavo učinkovite vlade, ki jo Slovenija gotovo potrebuje, to ne bo dovolj.