Tiskane izdaje
Skorajšnja izvolitev Joachima Gaucka za novega nemškega predsednika deluje kakor utelešenje izgubljene ideje. Večina strank poudarja, da je to pošten človek s čisto biografijo in veliko osebno integriteto, toda s tem pravzaprav tudi sporočajo, kje tiči problem. In zdi se, da ne gre le za zamenjavo dozdajšnjega predsednika Nemčije Christiana Wulffa, čigar grehi male korupcije so ob grehih simbolno niže rangiranih slovenskih politikov videti majhni.
Od nemškega teologa in pastorja, ki ga je za predsednika predlagala levica (tudi liberalci), sprejela pa tudi Angela Merkel in njena stranka, se pričakuje, da bo kakor pred padcem berlinskega zidu segel globlje, stvari poimenoval s pravim imenom in svojo teorijo »izbire in svobode« soočil z neoliberalno stvarnostjo.
Podobno zahtevo je predenj že postavil nemški dnevnik FAZ. Problem, ki ga načenja tudi del levice (Gesine Lötzsch), je v tezi, da sta pojma svobode in odgovornosti, ki sta lepo zvenela v še nedemokratični DDR, danes postala sinonima za neoliberalno zagovarjanje finančnega kapitalizma. Se je Gauck, ki je bil med najbolj gorečimi zagovorniki padca berlinskega zidu ter oče ideje o transparentnem odprtju arhivov Stasija, res zavzemal tudi za to?
Ko so mu še v rani mladosti Sovjeti odpeljali očeta v gulag v Sibirijo in nekaj let domači niso vedeli niti tega, ali je živ ali ne, si verjetno ni postavljal tovrstnih vprašanj. Govor o svobodi je bil zanj govor proti totalitarizmu. Sin je bil zaznamovan po očetu, in ker ni bil komunist - postal je celo antikomunist -, ni mogel študirati nemščine, zato je študiral teologijo in postal pastor. Stasi ga je ves čas nadzoroval in maltretiral, in logično je, da je upornost proti režimu v njem čedalje bolj rasla. Gauck je živel disidentsko življenje, ki bi ga lahko primerjali z življenjem Vaclava Havla ali Jožeta Pučnika.
Toda več kot dvajset let pozneje je svet popolnoma drugačen in osebne lastnosti, ki bi Gaucka v Sloveniji zaradi antikomunizma verjetno uvrstile na desnico, so v Nemčiji postale vrednota za levico.
»Nekaj je jasno,« ga je citiral New York Times, »bližina ljudem, ki si želijo prevzeti odgovornost, ki so povsod po domovini, in ne le v politiki, bo moje glavno poslanstvo. Te ljudi želim povabiti [...], naj ne bodo le gledalci in kritični opazovalci javnega življenja.«
Poznavalci pravijo, da Gaucka nikoli ni bilo strah povedati svojega mnenja. Nemčija kakor da se z njim in Angelo Merkel (ki je hči protestantskega pastorja) nezavedno vrača k ustanovnim elementom protestantske etike, h klasičnim vrednotam, ki so utemeljile združeno Nemčijo. Toda razlika med njima je očitna: kanclerka ima zelo predvidljivo (gospodarsko) politiko; Gauck uživa široko podporo prav zato, ker ni predvidljiv, vendar javnost ne dvomi o njegovi poštenosti.
Kar zadevo Slovenijo: po smrti Jožeta Pučnika podobnosti v izzivih ni mogoče premlevati brez nostalgije po osebni integriteti disidentov.
***
Uporabnike prosimo, da nam svoje mnenje pošljete na spletni naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Komentarje bomo prebrali in jih po presoji tudi objavili.
Franc Mihič: »Problem integritete in omike izvira gotovo tudi iz vloge in delovanje naše "avtonomne" Univerze, ki je avtonomna na račun proračuna, računa ljudstva. Univerza generirara etiko in zanje, takšnega kot ga prakticiramo v družbi. Za stanje v družbi pa Univerza nič ne odgovarja, ni na trgu, kot njeni vzdrževalci, plačniki njenih računov, ki vse plačajo saj nimajo možnosti priziva, vse pozlatijo.
Paradigma, ki nas bo ugonobila.«
