Tiskane izdaje
Ko v boju za pravice v umetno sproženem sporu, razpihnjenem v evropski prostor, ne zmorejo prepričati številni tehtni dokazi, s katerimi prepričuje »napadena« država, je konec vljudnostne igre v rokavicah. Tega bi se morali zavedati tudi v slovenski diplomaciji. Reševanje slovenskega terana, po vseh pravilih zakonito zaščitenega v EU, ki bi nam ga zdaj radi speljali hrvaški (istrski) vinarji v igri, ki jo zanje igra v Bruslju hrvaška vlada, je gotovo veliko več, kot se zdi površnemu opazovalcu bitke za pravico do terana, vina, kakršnega pridelujejo samo na Krasu v Sloveniji.
Vprašanje zaščite, potrjene v EU veliko prej, kot ji je začela oporekati sosednja država, je zaradi načina, zakulisnih igric in načina, s katerim jo zdaj rušijo, postalo vse drugo kot zgolj strokovno in pravno vprašanje. Siljenje v politiko umazanih igric z enim samim namenom: osvojiti še eno bolj ali manj pomembno trdnjavo Slovenije in ji tako spodrezati korenin(ic)e, ni dobra pot. A če so jo ubrali drugi, jim je treba nanjo odgovoriti. Seveda ne po enakem vzorcu, ki mu ni tuje ponarejanje resnice, in ne z leporečenjem, ki se v naslednjem trenutku za našim hrbtom spremeni v maniro »cilj posvečuje sredstva«.
Nič več v rokavicah, a pošteno se da povedati in morda tudi s pomočjo ugledne pravne stroke iz sosedsko neobremenjene države EU »udariti« v srž nastalega problema. Kaj sicer sploh še ostane mali državi, na katero so sosedje zavestno pozabili že ob samoosvajanju obeh držav izpod nekdanje federacije, ko so svetu v promocijskem gradivu določali meje hrvaške države brez sledu Slovenije? Tudi zato je teran pomembno politično vprašanje.
